Vozili smo se s kite-om, obiskali razstavo Xlab, govorili pa tudi z Erasmus študenti in nekaterimi tistimi, ki se učijo slovenščine.
"Kajtanje je pred letom postalo olimpijska disciplina, k tej zmagi stremim!"
Jaka Komočar je pri osmih letih dobil v roke svoj prvi kajt, pri devetih se je že samostojno vozil po zalivih. Pri desetih je bil kos tudi že večjim valovom, danes pa je star 19 let in je eden najboljših slovenskih kajtarjev. Pravi, da je po poklicu profesionalni športnik, ki končuje srednjo šolo za gostinstvo in turizem v Mariboru. Odraščal je v zelo športni tričlanski družini: “Vse je bilo podrejeno športu. Oče je bil profesionalni športnik, mama je skrbela za šolo in druge obveznosti.”
Treniral sem smučanje in boks, pozneje sem se profesionalno posvetil deskanju na snegu. Ker je bil oče tudi moj trener in je včasih vlogi resnično težko ločiti, kar je privedlo do nesporazumov, sem se uprl in deskanje na snegu opustil.”
Novo ljubezen je tako našel v kajtanju in temu je zvest. Kajtanje ali kiteboarding je šport, pri katerem s kajtom ujamemo veter in se ob pomoči deske vozimo po različnih terenih. 19-letni Mariborčan je večkratni državni prvak v kajtanju in tudi mladinski evropski podprvak, a kot je omenil, v Sloveniji nima velike podpore, kajtanje kot šport je pri nas še vedno premalo cenjeno, sponzorjev je zelo malo. Kljub temu pa sogovornik pravi, da se stvari premikajo v pravo smer.
Ima tudi srečo, saj mu ravno trda očetova roka ponuja odločne pogoje za trening. Trenira dvakrat ali trikrat na dan, hodi na fitnes, teče in dela kondicijske vaje, saj je za čim bolj čisto izvedbo na vodi to nujno. Poleti pa obišče očeta na polotoku Pelješac, kjer ima ta šolo kajtanja. Tam Jaka tudi dela in nekaj zasluži.
“Ob ločitvi staršev sem se uprl, počel sem stvari, ki so me res veselile, in se tudi veliko zabaval s prijatelji. A kmalu sem ugotovil, da želim svoj stari način življenja nazaj, želel sem si novih rezultatov, novih izkušenj in pa seveda potovanj.”
Zelo mlad je že ogromno prepotoval: obiskal je Kanarske otoke, tekmoval je tudi na Tajskem, v Indoneziji, v Kambodži, na Kitajskem. Za vsa ta potovanja je mami in očetu izredno hvaležen. Prav zaradi vseh doživetji je njegov pogled na svet zelo odrasel: “Vsakdanjega življenja si ne želim, vedno hrepenim po nečem novem, drugačnem in zato se trudim in bom naredil vse, da uresničim svoje cilje.”
V nasprotju z večino mladih pa Jaka ne obvlada računalnika. Pravi, da ga ta nikoli ni preveč zanimal, saj je svoj prosti čas vedno namenil zunanjim dejavnostim, kar toplo priporoča tudi drugim.
Svojo predanost športu dokazuje tudi z vpisom na pedagoško fakulteto, kjer je izbral smer športno treniranje, in pa z jasnim ciljem pred seboj: “Kajtanje je pred letom postalo olimpijska disciplina, k tej zmagi stremim.”
