Čeprav napovedovan kot Beyoncin prvi country album, je delo Cowboy Carter vse prej kot to. Teksaška soul in soul-pop superzvezdnica je na osmem solističnem, tj. na drugem delu albumske trilogije zbrala zajetno, če ne kar preveč zajetno število songov - skupaj 27 enot, 7 teh je kratkih govornih ali kako drugače stiliranih vmesnic. Od 20-ih pa je komaj 7 popevk celovitih pop tekstur ali takih, ki bi čez čas pogojno lahko pristali na zbirki njenih uspešnic. In kakšni so te po slogu, gre res za takoj prepoznavne napeve v country maniri? Načeloma res, drži. Seveda pa moramo tudi pri definiranju te peščice takoj pozabiti na klasična country obrazila. Veliko raje gre z njimi vštric skovanka neo-country. A veliko večino albuma Cowboy Carter še vedno zapolnjujejo hibridno prirejene kompleksne pop skladbe, iz katerih se cedi tako rock, blues, hiphop ter celo gospel in opera. Za primerjavo, na predlani izdanem delu Renaissance, tj. na prvem delu napovedane trilogije, je Beyonce strnila 16 songov, kvečjemu 7-im pa bi lahko namenili opis konvencionalni. Iz vse te preštevanke lahko ugotovimo, da je Beyoncé v zadnjem ustvarjalnem obdobju še bolj goreče predana kreiranju podžanra: Beyoncé-pop. Ta je izvedbeno in harmonsko (pre)zahtevno nasičen, prve pri tem pa so žrtvovane (preproste) melodije. Za umetniški in še prej konceptualni pogum in studijski trud Beyoncé brez odlašanj prejme veliko pohvalo in objem. Toda njene stvaritve za lažjo, dnevno ali radijsko rabo (še zlasti na tem koncu sveta) skoraj niso primerne. Par - tokrat po countryju dišečih songov pač.
Iskanje
