Skoraj pol glasbenega, pa ne le glasbenega vesolja na enem albumu. Ko se eden najbolj slavnih songopiscev in studijskih moljev ter večkratni gremmijevec loti pomesti pred lastnim pragom, stvari nepovratno postanejo zanimive. Producent Jack Antonoff ne nastopa sam, temveč s svojim bendom Bleachers. Antonoffovi Belilci nikoli ne bodo tako priljubljeni kot Taylor Swift ali ali Olivia Rodrigo ali Lorde ali Lana Del Rey, prav tako ne kot Florence & The Machine ali The 1975. Iz tega lahko sumničavo sklepamo, da so Bleachers v Antonoffovem domišljijskem in nato kreativnem vsemirju unikatna tampon-cona oziroma kot katalizator. Obstoj Bleachers očitno pomaga njegovemu vodji, s tem pa tudi vsem njegovim slavnim klientom, naposled ali pa posledično pa tudi vsem glasbenim sladokuscem, še prej pa glasbeni industriji v celoti. Bolj kot zgoščen album je Bleachers, četrto in istoimensko delo pop in pop-rock zasedbe iz New Jerseyja, zbirka analitično izredno zanimivih songov. Vsaj navidez. Antonoff se, in tu se skriva ključ, na njem v resnici poklanja svojemu idolu - saj ni res, pa seveda je - še enemu glasbenemu velikanu prav iz New Jerseyja, to je Bruceu Springsteenu. Tip muzike, ki je Valu 202 še posebej ljub, v tokratni Cederami - od zadovoljnega začetka do še srečnejšega konca.
Iskanje
