Vse bi bi bilo …, ne, pravzaprav, vse ne bi bilo O. K., če Justin Timberlake ne bi imel tako rekoč prirojene skromne ambicije, da za vsako ceno posnema svoje temnopolte soulu ter ritmu in bluzu predane kolege. Ker slavnemu ameriškemu pevcu in igralcu ne uspeva zajeti tistih res mastnih vokalnih leg in ne nazadnje tudi zato, ker je v zrelih letih še vedno tak, kot da bi želel biti najstniška zvezda, se zateka k disko-popu. In ta objektivno sploh ni napačen. Na vsakem njegovem albumu sta vsaj dva para odličnih songov te vrste. Tudi na tem, prvem po šestih letih, se predstavlja kot navdihnjen avtor in še kar pohvalno spreten pevec. Dve moteči malenkosti sicer ne moreta ostati skriti. Nasprotno. Timberlaka prepogosto zanaša na lirična področja ikonskega Marvina Gayeja in njegovega naslednika Chrisa Browna. Omenjena z vsakim verzom strastno segata v erotiko in spolnost. Glede na to, da je Timberlakova soproga ena najlepših žensk na svetu, je tudi na albumu Everything I Thought It Was malce tako; no ja, naj bo. Drugi nasvet, ki bi ga namenil simpatičnemu Justinu glede tega, na kaj naj posebno pazi pri načrtovanju novega solističnega albuma, pa je: “Poskusi poslušalce nekako pretentati, da se ne bodo prehitro spomnili na tvoje pevske začetke v fantovski skupini!” Seveda je naivni Justin poskrbel, da so njegovi edini gostje na tem albumu ravno preostali člani ekipe N’Sync. A ker pametnejši vedno popusti prvi, za konec Cederame prav ta, najbolj grrrrrrozna pesem: Paradise.
Iskanje
