Stalnica uspešnosti manchesterskega art-rock benda Everything Everything ima dva temelja. Eden je tradicija. Paradoskalno so ljubezenske pop pesmi - ki se redno naslanjajo na pojme iz sveta tehnike, na tehnični napredek in kopnjenje človečnosti v njem - posebna angleška obsesija. Nenazadnje so jo na simfoničnorockovskih okopih razvijali in popularizirali številni prav tako priljubljeni bendi tipa King Crimson, Yes, Van De Graaf Generator ipd. Spričo hipijevske mode so bile poetike teh zasedb bolj astralne in spiritualne kot pa samo futuristične. Futuristični manifest italijanskega misleca Filippa Tommasa iz leta 1909 (njegov glavni poudarek je zanikanje tradicije) se je torej šest desetletij po objavi že ugneznil tudi v rockovsko sceno, pri čemer se je že veliko prej razvil v pomembno filozofsko strujo. Drugo dragoceno oporišče indie-rock ekipe Everything Everythnig je razcepeljno na dve komponenti. Pevec in vodja zasedbe Jonathan Higgs, tudi režiser in konceptualist, ves čas poje z osupljivim falsettom, ki izvrstno ponazarja vzporedne bivanjske in idejne razsežnosti. Polega tega je izraz Everything Everything nenehno na lovu za čudaško zvenečim sintetičnim, reklo bi se plastično-kovinskim sintetizatorskim okrasjem. Če imajo kanadski in ameriški kemijski inženirji svoje (zdaj že pokojne) Rush, imajo bolj zlikavski Angleži pač Everything Everything. Album Mountainhead, sedmii zaporedni Eveything Everything, je poskus konceptualnega dela. Toda oris mountain-heada, torej obsesivnega hribolazca ob poskusu osvojitve distopičnega višarja, ni izveden popolno, res ni. A posamezni novi komadi Eveything Everything so kljub temu sijajni. Za nameček albumska celota Mountainhead izzveni čisto mehko, prijazno, celo dobrikavo. Pa čeprav se zdi, da bi prispodoba iz naslova pesmi Cold Reactor (Hladen reaktor) ali pa navdušenje nad čudežnimi razbitinami v verzih pesmi Enter The Mirror (Vstop v zrcalo) ali pa opis padca letala v začetnih verzih City Songa uspeli potrditi vse prej kot karkoli srčno romantičnega.
Iskanje
