Dandanes so taki albumi izjemna redkost. Londonski kvintet je udaril komaj lani, in to z art-rokom v vsej njegovi estetski širini. Po večini kompleksne kompozicije s sladkimi nastavki včasih pospremijo kriki, najpogosteje pa očarljiva orkestracija; vrhunec bakhusovske poetike zasedbe pa je izveden v songu, ki tu in tam spominja na opus Abbe. Dekliška peterica obiskovalce svojih koncertov poziva, naj se oblečejo teatralno. Angleška popscena pomni kar nekaj pospešenih šprintov, od anonimnosti do vsecelinske prepoznavnosti. Nekoč Suede, pred dvema desetletjema Arctic Moneys in zdaj The Last Dinner Party. Ob tem sploh ni odveč omeniti še dolgo vrsto referenčnih glasbenih solistov in združb, ki jim vdane oboževalke Davida Bowija stilističnopripovedno sledijo, čeprav so ti asociacijski fragmenti raje krajši. Na res večkratno eksotičnem, sočnem, buhtečem albumu indie-popa ali mehko artističnega popa, tj. na prvencu ekipe The Last Dinner Party, zaznavamo The Darkness, Roxy Music, Florence & The Machine, Haim, Warpaint, Marca Bolana, seveda Kate Bush ter še kakšno uverturo Dannyja Elfmanna. Zelo vpadljivo.
Iskanje
