Za večino nekdanjih šampijonov nedeljskih televizijskih šovov, lovov na nadarjene, nepovrnljivo veljajo drugačna sodniška pravila. Najprej popravek. Makretinški izvedenci so lovili najbolj nadarjenega in leta 2012 ujeli Jamesa Arthurja. Ta pa je lovil le potrditev, prepoznavnost in slavo. Sodniki na tekmovanju The X Factor so Arthurja že ocenili in presodili. Presodili so, da mu bo kritika v poznejši karieri naklonjena. Največkrat se na tej prelomnici pojavijo težave. Razlike med mnenji kritikov in televizijskih voditeljskih zvezdnikov ter kritikov prostih misli so neizbežne. Največkrat zato, ker dobri, odlični interpreti vse prepogosto niso tudi avtorji dobrih songov. Pod črto pa: bolj celovitim avtorsko-performarskim osebnostim k jatam potencilnih zmagovalcev nedeljskega TV-razvedrila ni treba pristopati. Tudi 35-letni James Arthur je bil oziroma je še vedno ujetnik lastne (prenapihnjene) slave. Kot avtor ali soavtor se še vedno trdno oklepa šablonskih in manj karakternih songovskih okvirov ali oblik. Je pa njegov peti album v primeri s prejšnjimi pridobil ritmično hitrost in s tem tudi sproščenost. Res, velike dvoransko-stadionske hiperemotivne balade preprostih harmonij in standardiziranih aranžmajev tudi v delu Bitter Sweet Love ostajajo, toda niso več v večini. A tudi del teh bolj suvereno niha v tempu. Se pa mednje vrine tudi par, če ne kar krepak trio komadov, v katerem je prešeren napoj in ki pušča za sabo manj predvidljiv vtis. Ne nazadnje, tudi v opusih zasedbe One Direction, Ollieja Mursa, Aidena Grimshawa in podobnih se najde kakšen presenetljivo dober pop, v Arthurjevem primeru pop-rokovski primerek. Cederama sestoji iz teh.
Iskanje
