Večer je bil naporen. V zraku je bilo nekaj zloveščega, kot že vse te dni, odkar nas napada virus. Bil sem utrujen in razdražljiv. Po večernih poročilih in pregledu spletnih portalov sem zaspal v upanju, da se bom zbudil v bolj umirjen dan. Pri tem mi ni pomagal čivk predsednika vlade, še eden v nizu teh, ki govorijo o tem, da smo v obdobju nekakšne tviterske demokracije, ki jo je do obisti izpilil aktualni ameriški predsednik. Stari Grki se ob hkratni omembi tviterja in demokracije obračajo v grobu.

Vsebina tvita ni presenetila, saj gre za politično opcijo z zelo jasno agendo in pripravljenimi odgovori na vse. Da ta agenda ni naklonjena javnim servisom, še posebej ne javnemu RTV, je jasno. Model predstavlja medij, iz katerega prihaja aktualni notranji minister. Tako javnosti kot koalicijskih partnerjev to ne bi smelo presenečati. Gre za vprašanje, ki pravzaprav niti ni vprašanje, ampak bolj ideološki napad, ki mu je treba prišteti nov način komuniciranja vlade brez prisotnosti novinarjev. A v minutah po potresu, ki se je zgodil v obdobju splošne tesnobnosti, ko je virus v nas sprožil temeljne preživetvene strahove, procesiranje takih tem ni mogoče, v telesu je preveč kortizola.

Ob popotresnih sunkih so kmalu zaokrožile prve fotografije iz Zagreba. Rušili so se zidovi, deli mesta so brez elektrike in vode. Tudi poškodovani so. S polic v meščanskih stanovanjih so popadale knjige. Ob vsem znanju, ki smo si ga nabrali med razvojem in v zadnjih obdobjih zatonom civilizacije, se lahko v hipu spremenimo v premražene posameznike, ki brez vsega trepetajo na ulici. Kot ljudje, ki hirajo na mejah Evrope. Ob tem pa naj bi skrbeli še za to, da bo razdalja med nami dovolj velika, saj je v zraku pandemija.

Med prvimi vestmi, ki so se pojavile na zaslonih portalov, je bila ta, da jedrska elektrarna deluje nemoteno. Potres se je zgodil blizu Krškega. Prejšnji predsednik vlade Šarec se je jasno zavzel za drugi blok nuklearke, fiziki in drugi strokovnjaki so nas prepričevali o varnosti in, če odmislimo odpadke in morebitne zelo nepredvidljive dogodke, čistosti jedrske tehnologije. Dejstvo, da nuklearka leži na potresni prelomnici in da bi utegnila biti tarča v morebitnih konfliktih, se je zdelo kot nekaj, o čemer je bolje, da ne razmišljamo. V stari dobri maniri, da če se pretvarjamo, da problema ni, bo izginil.

Številni se spomnimo groženj med vojno za Slovenijo. Sam sem na Krško nazadnje pomislil ob branju Snowdnove avtobiografije, v kateri opisuje, kako je kot najstnik opozoril na »v oči bijočo varnostno luknjo« raziskovalnega laboratorija za jedrske raziskave v Los Alamosu. Toda elektrike bomo potrebovali vse več in več, saj naše želje nimajo meja, zato je najbolje, da smo samozadostni. Toda ko se je zatreslo, so se, vsaj glede na odzive na družbenih omrežjih, nekateri težko otresli prizorov iz serije Černobil.

Glede na to, da se na ministrsko mesto, tokrat na okoljskem resorju, neposredno iz HESS vrača nekdanji gospodarski minister Vizjak, bi še prej kot novi blok nuklearke utegnili postaviti nove jezove na rekah. Za energetski koktejl bi bilo, ob hkratnem kurjenju tudi v TEŠ, idealno oboje skupaj. Nihče pa niti pomisli ne na to, da bi brez očitno neučinkovitih starih vzorcev moraliziranja zajezili naš pohlep.

Malha je kljub trenutnemu gospodarskemu mrku še polna, priložnost je lepa za nove investicije. Še posebej v senci tega, da se javnost ukvarja s tem, ali še lahko gremo na sprehod ali ne. Ob tem gre lahko vse, tudi kadrovski cunami, neopazno mimo.

To je čas, v katerem bi se po neki logiki lahko dobro znašli socialni anksiozneži, agorofobi, ljudje, ki se bojijo bližine in odprtih prostorov, posamezniki s kompulzivno-obsesivno motnjo, ki si že tako ali tako ves čas umivajo roke. Toda notranjega občutka umazanosti in krivde ne more sprati nobeno milo ali razkužilo. Različne oblasti si roke umivajo na različne načine, prav tako kot tudi navadni državljani. Ločnica je v moči, ki jo imajo prvi in drugi.

Kako si je ta oblast oprala roke? Pri tem ne gre toliko za to, ali si bo dvignila ali znižala plače, čeprav je ob tem, da v preživetveni agoniji za zdaj pušča na tisoče samozaposlenih, tudi to zelo zgovorno sporočilo. Gre za to, ali se bo znala dosledno odpovedati odpiranju ideoloških front in ob že tako tesnobnem razpoloženju ustvarjanju dodatnih strahov in napetosti. Ali bo, čeprav so v položaju, ko so nujni tudi prepovedi in omejevanja temeljnih svoboščin, ob omejevanju fizične bližine dopuščala odpiranje miselnih in ustvarjalnih prostorov ali pa bo zapirala tudi te.

Virus, potres, snežinke. Na začetku pomladi. Dan po svetovnem dnevu poezije. Človeške kreativnosti ne moreta ubiti ne virus ne potres. Tega ne more narediti niti vlada. Lahko pa jo spodbudi. V eno ali drugo smer.

Obvestilo uredništva: Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništva RTV Slovenija.