Prepričanje o moči kaznovanja je globoko zasidrano v kulture in posameznike povsod po svetu. Pri tem nekateri veliko bolj kot drugi uživajo v tem, da poprimejo za palico in z njo žugajo tistim, za katere imajo občutek, da vedo manj od njih, da ne razumejo, da niso posvečeni. Ne samo, da bi sploh kdaj podvomili o vsemogočnosti in edinosti koncepta korenčka in palice ter seveda njih samih, tudi znotraj miselnosti pogojevanja imajo veliko raje palico kot korenček. Korenček dozirajo ravno toliko, kolikor je nujno za ohranjanje in krepitev lastne moči, zato pa pričakujejo, da bodo tisti spodaj toliko bolj hvaležni za vsako drobtinico več, ki pade z mize. In največ drobtinic pade k tistim, ki zvesto kimajo in sprejemajo svojo podrejeno vlogo. Korenje imajo preveč radi sami, da bi ga dobrodušno delili, še manj, da bi tiste spodaj povabili za mizo. V njihovem svetu ima vsak svoj prostor v hierarhični strukturi, in kdor hoče napredovati, se mora najprej zavedati svojega mesta, svojih meja in spoštovati gospodarje. Neprilagojeni so motnja, ki pa v pravi meri lahko prispeva k ohranjanju obstoječih razmerij.

Ruski znanstvenik Ivan Petrovič Pavlov, ki je ob pomoči krutih eksperimentov, v katerih je odkrival pomembnost avtonomnega živčnega sistema z rezanjem požiralnikov psom, dobil Nobelovo nagrado, je pozneje, ko so njegove ugotovitve že veljale za zastarele, namesto rezila v roke vzel hrano in zvonec. Po njem so poimenovali pogojni refleks. Prav tak zvonček pa je imela v rokah tudi sovjetska vlada. Čeprav je bil nasprotnik komunizma, so mu dali laboratorij, ga pustili pri miru in postal je dokaz sovjetske strpnosti. Cin, cin!Toda ni časa za cinizem. Polarizacija, na katero že dolgo opozarja pater Karel Gržan, ki ga v orbanističnih propagandnih trobilih vladajoče stranke v skladu z brezobzirno agresijo, s katero raztrgajo vsakogar, ki ne misli enako, označujejo za "izobčenca cerkve", se je že tako globoko zagrizla v tkivo te družbe, da se ob pogledu na prihodnosti prav nikomur, razen tistih pri samem koritu, ne cedijo več sline. Pred nami ni več nobenega korenčka, vse bolj pa nas obdajajo palice.

"Pravzaprav bi tej garnituri moralo bolj ustrezati, če bi bila v opoziciji, potem bi lahko brez zadržkov operirala s teorijami zarot, pila razkužila in kopirala prijeme svojega ameriškega idola. Med njo in njim je samo še Orban."

Veliko jih je, od tistih najbolj neposrednih v obliki policijskega pendreka ali paralizatorja do tistih bolj subtilnih palic v obliki vzorcev strahu, ki jih družba vse bolj jemlje za svoje. Prestrašeni, kot so, širijo strah. Ob ustavitvi zdravstvenega, izobraževalnega, kulturnega sistema, opustošenja gospodarstva, za katero bomo plačevali še leta in desetletja, ne dajejo vtisa, da vedo, kaj delajo. Predsednik slovenske vlade vazalsko deli tvite podpore ameriškemu predsedniku, ki ima do korone povsem drugačen odnos od tega, kar počne sam. Pravzaprav bi tej garnituri moralo bolj ustrezati, če bi bila v opoziciji, potem bi lahko brez zadržkov operirala s teorijami zarot, pila razkužila in kopirala prijeme svojega ameriškega idola. Med njo in njim je samo še Orban.

Kljub maskam navidezne samozavesti, ki jim jo daje palica v roki, so naši odločevalci, ki bi radi bili gospodarji, videti zelo prestrašeni. Potrebujejo nadzor, ta pa jim brez milosti polzi iz rok. Po vseh teh mesecih se kljub političnim vojnam, kljub kadrovskim cunamijem, bitkam, v katerih so si skušali po svoje prikrojiti in podrediti institucije in komisije, ki bi morale nadzorovati njih, ne morejo več skrivati za masko krivde prejšnje vlade. Sprejeti bi morali svoj del odgovornosti za nepripravljenost na drugi val. Če bi svojo energijo namesto v ideološke cilje, zastraševanje in uničevanje vsega, kar se ne prilega njihovim militantnim okvirjem, ob upoštevanju preventivnih ukrepov usmerili v odpiranje ustvarjalnega prostora in bi izpustili svojo masko, da so najboljši, najpametnejši, sposobni nadzirati prav vse, bi rezultat lahko bil drugačen. Kaj bi bilo, če bi bilo, ne bomo vedeli nikoli, lahko je biti general po bitki, čeprav se je ta šele zares začela, toda dejstvo je, da so veliko svojih naporov namenili zategovanju uzd. To je njihov način. Toda entropija se s širjenjem virusa veča in izkazalo se je, da ga s hladnim, militantnim in skrajnim mehanicizmom ni mogoče zajeziti. Družba potrebuje odprt prostor, ki ni nujno pogojen s fizičnim prostorom. Zapirajo ga, teptajo. Kot ječarji so se postavili pred kulturno in umetniško ustvarjanje, svobodo medijev, okolje, civilno družbo, sodstvo ...

Ni jih motilo, da se je ljudstvo zabavalo z dogajanjem v upokojenski stranki, kar bi njihovo strankarsko pozicijo v vladi lahko še okrepilo. Drug za drugim so tako hitro odpirali fronte na vseh področjih, da je bilo vsemu že težko slediti. Pravi blitzkrieg, v katerem je saga o kmetijski ministrici prišla prav za odtegovanje pozornosti od vprašanj, ki načenjajo same temelje družbene ureditve.

"Entropija se s širjenjem virusa veča in izkazalo se je, da ga s hladnim, militantnim in skrajnim mehanicizmom ni mogoče zajeziti."

Ne vladajo nam ljudje, ki bi delovali z vzorom. Spomnimo se sprehodov ob meji notranjega ministra, ki je pozneje nepreklicno odstopil, vendar je ostal, tudi v obdobju, ko imamo policijsko uro, in tako postal sinonim za prav posebno novo pojmovanje verodostojnosti v slovenskem političnem prostoru. Njegova ministrska kolega se mesece po dogodku brez posledic na južni meji in tik za tem, ko je dvignil prah politično nastavljeni direktor NIJZ, ki je točil gorivo brez maske, čeprav je še pred kratkim delil celo nasvete, o čem mediji smejo poročati in o očem ne, vedeta podobno nonšalantno. Minister za javno upravo se je med čakanjem na rezultate testa puščal razvajati v kozmetičnem salonu, zunanji minister je obiskal galerijo. Ne, biti vzor zagotovo ni njihovo orožje.

Med tednom je bilo največ opozoril, ki sem jih slišal, povezanih z zaprtjem frizerskih salonov in trgovskih centrov, kar priča o hierarhiji naših vrednot. Ko sem se v soboto odpravil v ljubljansko mestno knjižnico, sem se znašel pred zaprtimi vrati. Pomislil sem, ali so knjige res tak dejavnik tveganja pri širjenju epidemije. Nisem strokovnjak, sprejemam razlago, da so, sprijaznil sem se z dejstvom, da bom moral, če bom želel brati nove knjige, za to poskrbeti na spletu. Seveda so knjižnice drugod, na primer v Novem mestu ali Kranju, organizirane drugače, kar še dodatno priča o konfuznosti in nejasnosti pravil.

V tej novi verodostojnosti je prav vsak, še tako logičen ukrep, težko razumeti. Nikjer nisem na primer slišal zadovoljivega pojasnila, zakaj je vlada med protikoronskimi ukrepi zarezala v tkivo knjigotrštva in ukinila enotno ceno knjige. Z mislijo na opozorila o uničevalnem naboju tega ukrepa za male knjigotržce sem se odpravil naprej do knjigarne, kjer sem prav tako naletel na obvestilo, da je do nadaljnjega zaprta. Seveda.

Vlada je prekinila izvajanje preventivnih zdravstvenih storitev ter nenujnih operativnih posegov, kadar njihova opustitev nima neposrednih negativnih posledic za bolnika. Onkološke storitve so bile med izjemami že med prvim valom, kljub temu se je diagnoza rakavih obolenj zmanjšala do 30 odstotkov. Argumenti, da so drastični ukrepi nujni, so očitno prevladali tudi tokrat. Ne glede na njihovo tehtnost, verodostojnost, kot jo pojmuje vlada, tudi tukaj ne pripomore k zaupanju v ukrepe.

"To ni politika zbliževanja, ampak odrivanja. Politika palice ne sloni na tem, komu ali čemu je bliže, ampak na tem, od koga ali česa je bolj oddaljena. Žal je takšna miselnost nalezljiva."

Ob tem, ko se nekateri bolniki zaradi virusa borijo za življenje, bi bilo primerjati številke mrtvih zaradi covida in drugih bolezni nedostojno, čeprav si pred njimi ne bi smeli zatiskati oči. Resnične posledice se bodo verjetno pokazale šele čez leta, če sploh kdaj. Utegnejo nas razdeliti le še bolj. Bo Pavlov refleks takrat deloval? Kako se bomo odzvali ob navidez nevtralnih dražljajih? Bo korenček že to, da ne bo več palice? Ob omembi politične nadutosti te vlade se nam zagotovo ne bodo cedile sline. Ne glede na to, ali nam je njena politična barva blizu ali ne. Bližina je danes tako ali tako prepovedana. Ne samo fizična. To ni politika zbliževanja, ampak odrivanja. Politika palice ne sloni na tem, komu ali čemu je bliže, ampak na tem, od koga ali česa je bolj oddaljena. Žal je takšna miselnost nalezljiva.

Bodimo odgovorni in poskrbimo, da se ne nalezemo. Velik del politike, kot tudi družbe, je že okužen.