Tako kot celotna Italija, je tudi naš dopisnik iz Rima Janko Petrovec v popolni karanteni. Kljub temu ves čas poroča o tamkajšnjih razmerah v vseh informativnih oddajah na radiu in televiziji. Poleg tega pa svoja občutja zapisuje v zapisih na facebooku (zato jih ohranjamo v originalu).

Sobota, 28. marec 2020, Rim

Šestnajsti, sedemnajsti, osemnajsti in devetnajsti dan omejitve gibanja.

Manca Košir je na nekem javnem pogovoru, ki sva ga imela pred kakšnim desetletjem ali dvema - morda pa tudi že pred stoletjem, kaj vem; čas okoli sebe sem vmes pognal do nezavesti in sem globoko v sebi, v svojem intimnem času, pri ne-še-čisto-abrahamu že metuzalem - izjavila, da je v življenju spoznala, da ne more hkrati imeti rada neke osebe in imeti prav v disputu z njo. Čisto mogoče je, da je rekla kaj drugega, ampak njeno spoznanje se je v tej obliki usedlo vame kot zapik, h kateremu se pogosto vračam.

Če odmislim najstniške kaprice, ki so pri meni prišle z zamudo, sem doslej razmeroma nekonfliktno šel skozi življenje. Nekoliko preobčutljiv sem, da bi znal vztrajati pri uveljavljanju svoje volje, zato takrat, ko naletim na zid nasprotovanja, raje počakam, pogledam naokoli, izberem drugo pot ali vsaj ovinek. S to strategijo, ki se je porodila spontano in sem jo šele v zadnjem obdobju do konca doumel, mi uspeva ostajati sredi sveta, ne da bi me ta pretirano načel.

Spontano, sem napisal, ampak morda to ne drži, saj je temeljnega pomena neki drugi spomin - tudi ta v letih najbrž izmaličen, ampak globoko v meni resničen in lahko kadarkoli prisežem nanj.

V osnovni šoli sem bil pretepan deček, zasede so mi postavljali po hodnikih, ob poti iz šole, bogve kod vse. Šel sem na živce. Najbolj blesavo je to, da sem bil večji od treh teroristov. Domov sem prihajal enkrat obupan, drugič gneven, tretjič objokan. Tako je to šlo: samo enkrat sem udaril nazaj, ko so me stisnili ob zid pred ravnateljevo pisarno. Cirkuški slon v meni je takrat izruval količek, ob katerega je bil privezan (cit. Jorge Bucay); enega od teroristov sem takrat tako preboksal in prebrcal, da sem bil klican k ravnatelju. Jaz. Dobil opomin. Kolikor se spomnim, oni trije za leta pred tem, ko so me brez usmiljenja mikastili in poniževali, niso nikoli odgovarjali.

Zdaj, ko sem kao javna oseba, mi pošiljajo prošnje po facebooku: tudi njihov osebni spomin je prilagodljiv. Tako si domišljam, da svojim ženam in otrokom ponosno govorijo, da so bili moji sošolci ali celo prijatelji (oh, ta zlorabljena beseda). Jasno, da odklanjam njihove prošnje: mržnja, ki jo še danes čutim do njih, me na neki sprevrženi način bogati: v meni ostaja kot opomin, kot nauk, kot zvezda, ki je tam zato, da ne bi nikoli šel za njo.

Zakaj prav zdaj pišem vse to? V resnici je povezava mojemu umu še skrita, toda že dneve me zasleduje misel, da so te zgodnje travme po zavitih poteh desetletij tesno povezane z vsem, kar doživljam zdaj, v teh tesnobnih tednih, ko vsak dan prejemam pisma, sporočila, klice - ljudi, ki jih morda niti ne poznam, pa se mi zahvaljujejo za delo, za misel, mi želijo vse dobro in mi vlivajo poguma.

Pa se mi tako včasih zazdi, kot da živim na planetu, kjer bi se morda lahko imeli radi in hkrati imeli tudi prav.

Torek, 24. marec 2020, Rim

Štirinajsti in petnajsti dan omejitve gibanja.

Pri morski bolezni naj bi šlo za to, da telo sporoča gibanje, oči pa mirovanje. Zato pride do možganskega spora med obema informacijama, nasrkajo pa tudi v tem primeru nižji sloji, recimo želodec.

Dva dni sem iskal razloge za neskladje, ki v teh dneh raste v meni, pa se mi zdi, da je primerjava prava. Namreč: na eni strani telesno mirovanje, na drugi pa možgani ves čas brnijo. Drugo drži zagotovo, o vlogi prvega nisem do konca prepričan: morda je v resnici problem bolj čustvena kot telesna negibnost?

Na vsak medosebni odnos se odzivamo s čustvi. Tega pa je v teh dneh najmanj. Zato - če odrinem na stran na stotine informacij, ki so mi tudi danes šle čez možganske sinapse, je dogodek dneva en sam. Evo ga.

Jaz se razmeroma zgodaj prebujam. Ko je bilo življenje še normalno, sem pogosto ob ene pol sedmih napravil svoj jutranji obhod: kafetjero na čisto mali ogenj, superge gor, pa okoli spodnjega vogala desno (pozdravi tobakarja Giorgia, ki glih dviguje rolete, pa mu povej, da prideš pozneje po baterije za snemalnik), pa čez cesto do časopisarja Fabriziota (če sem včeraj kupil levi časopis, bom danes zihr desnega), pri semaforju znova desno do bara na naslednjem vogalu (ne, stari, niti danes ne bom kapučina, doma imam kafetjero na ognju, samo dva topla rogljička mi daj), pa potem naravnost do trgovke Caterine (dve žemlji, mleko, pa maslo enkrat na teden), in nato spet desno domov, kjer je kava glih do konca pribrbotala.

Danes sem se zbudil nekako tako, kot da je svet normalen. Ampak Giorgio je imel še zaprto, Fabrizia sem pozdravil samo na daleč (ker imam že par dni poln kufr tako desnih kot levih, saj je pri slabem počutju zmeraj fajn, če je kdo drug kriv, ne), uni bar je itak zaprt, Caterina me je pa nahrulila, da če ne vidim, da si še ni dala maske gor, da pa itak zdaj, ko so izredne razmere, šele ob pol devetih.

Tako da je moja carica danes Caterina, ker je v meni sprožila edini čustveni odziv dneva. Tako sem ji zameril, da sem namesto žemljic itd. spil črno kavo pa klinc jo gleda.

Kako poročati s terena, ko vidiš le lasten zid?

Nedelja, 22. marec 2020, Rim

Dvanajsti in trinajsti dan omejitve gibanja.

Zdaj ko so nam vzeli parke in prihaja še neurje, smo se pa res pogreznili v tišino. En moj znanec iz te več stočlanske bande tujih dopisnikov v Rimu je včeraj izjavil, da se gremo novinarstvo s kondomom: da je »bolj eh, ampak še zmerom bolje kot nič«.

V resnici se vsako jutro zbudim sredi igrišča z najmanj sto kockami, potem pa imam dve, tri, morda štiri naloge: napravi stolpič iz petih, pa da bo stal. V kupu je cel kup odkrušenih, spraskanih, morda celo gnilih. Ampak vsako je treba trikrat pogledat, pa potem odbrat najboljše. En stolpič. Ga razbiješ, odbereš še kakšno drugo kocko, pa drugi stolpič. In tako do večera. Ponoči te budijo vse tiste škartirane - pa te grize dvom, ali ne bi morda moral postaviti stolpič iz tistih treh, ki so iz nekega drugega kompleta in si jih komaj opazil, ki pa pašejo skupaj. Ampak zjutraj ni rešitve: čaka te nov kup, novih sto.

Zdaj sem že skoraj kot kakšen Jančarjev junak, strokovnjak za metafore. Zato tretji poskus: greš zjutraj čez jesensko tržnico, pa nabereš stvari za v mineštro in na koncu ti zmanjka denarja. Če si spreten, bo dobra. Ampak soli pa v njej kljub temu ne bo.

Petek, 20. marec 2020, Rim

Enajsti dan omejitve gibanja.

Tole s stiki preko spleta, to je tako kot, če moliš ali pa računaš v tujem jeziku: nekako gre, ampak raje ne, hvala.

En moj prijatelj se je zdaj navezal na skupino zoom meeting telovadcev, ampak so se vsi rodili še v času črnobele televizije. Pravi, da kar gre, ampak ker nobeden iz skupine ne zna izklopit mikrofona, se trenerja sploh ne sliši, ampak samo sopenje. Srečala sva se na rojstnodnevni zabavi, ki jo je na jitsi meetu predvčerajšnjim organizirala moja kolegica Rachel. Trideset okvirčkov z obrazi in ista scena. Ene petnajst minut sem se spraševal, kako dolgo sem dolžan poslušat škripanje, da se ne zamerim. Nazadnje sem si izmislil zgodnji jutranji prispevek (laž), zapustil reč in si šel po jogurt, pa potem v posteljo. Rachel je bila zabave sicer vseeno vesela, kar ji verjamem: zadnjih enajst dni ima doma poleg moža, ki je zlata vreden, še milenijsko hčer, ki se na svoje noge sicer postavlja gor severneje nekje, ampak ko je kriza, je mama ena sama. Hči je sicer perfektno dvojezična, ampak niti v angleščini niti v italijanščini še ni poznala besed metla in vileda.

Sicer pa nič posebnega. Popoldne sem tristo enajstič pogledal Botra (kot da je prvič), še prej pa sem nože nabrusil in pomil balkon (spet), pa zraven sem na ves glas navil apulijsko pizzico. V nekem trenutku sem opazil, da me gleda soseda s strešne terase sosednjega bloka, pa sem se ji od daleč opravičil. Zavpila mi je, Oh ne, vi kar, je tako prijetno - pa zdaj ne vem, če zaradi muzike ali zato, ker sem bil brez majice. Namreč: moj trebuh postaja zaradi karantene razmeroma občudovanja vreden.

Sreda, 18. marec 2020, Rim

Osmi in deveti dan omejitve gibanja.

Čas se je razvlekel v naveličanost in se usmradil. Nič več ga ne prebadajo dobro znani dregljaji posameznih informativnih oddaj. Prešel sem, kot bi se reklo, v vzdrževanje stanja: novicam sledim, jih opazujem in preverjam, a presenečenja še ni. Čakanje, da se bo trend pri okužbah obrnil, je ubijajoče.

Vsakič, ko sem v minulih dneh odtekel v park, me je grizla vest; da se ne bi slučajno, po naključju, komu približal. Stvar sem zagrešil pred dnevi v trgovini: bil sem nekam dobre volje, pa sem pohitel okoli neke druge stranke. Nahrulila me je kot mulca, da sem, jasno, kar odskočil. Blagajničarka mi je rekla, da je ena dohtarca s sosednje ulice.

Zato sem dva dni ostal doma. Dva dni! Za pokoro. Nazadnje me je iz letargije vrgel minister za šport, ko je sredi današnjega dne najavil, da če ne bodo zalegla opozorila in 46 tisoč doslej izdanih ovadb zaradi budal, ki se še zmerom grejo piknike, bo prepovedal tudi rekreacijo. Tako me je streslo, da sem ročno nataknil superge, stekel do Galerije Borghese, pa mimo vrtov, kjer pod vejami s prezrelimi cedrami, bergamoti in grapefruiti cvetijo narcise. Tako je zadišalo, da sem od silnega zdravja in senenega nahoda kihnil. V rokav, se razume.

Aja: prej popoldne sva se z Iris dobila na hribčku nasproti Koloseja, za par posnetkov opustelega Rima, za jutrišnji Globus. Oba z masko na gobčku. Na terasi, kjer bi ob normalnih dneh bilo ene tristo selfijerjev, smo bili trije. En zagoreli klošar je ravno končal svoj skajp z Indijo ali tam nekje, se zleknil na neko bivšo gredico in bosonog zaspal pod toplim rimskim soncem.

Četrtek, 19. marec 2020, Rim

Deseti dan omejitve gibanja.

Ko sem bil majhen, je deset dni pomenilo morje in Cres. Pričakovanje in nespanje, nato večer pred odhodom, ko sem z očetom dorekel scenarij: "Ko me boš prišel zbudit, moraš reči Janko, zbudi se, na morje gremo." In tako je naredil vsako leto, ob štirih zjutraj, s tistim njegovim mehkim glasom: "Janko, zbudi se, na morje gremo."

Deset dni je trajalo eno najlepših potovanj mojega življenja, vrh Kilimandžara v oblakih, žirafe v stepi in levi v Ngorongoru, centimeter prahu na nahrbtniku vsak večer med rajdo čez Serengeti.

Deset dni bodo trajale tudi počitnice konec aprila in v začetku maja. Če bodo. Prejle mi je Alitalia poslala mail, da je moj let za Trst 24. aprila zvečer odpovedan.

Torek, 17. marec 2020, Rim

Sedmi dan omejitve gibanja.

Ure so včeraj minevale kar tako: polne neke napol naveličanosti med enim prispevkom in drugim, in ko se danes ozrem nazaj, se mi zdi, da je ponedeljek potrdil tisto, kar itak že vem: ko si mlad, so dnevi kratki, leta pa predolga; ko si star, se dnevi vlečejo ko sto mater, leta pa minejo kot blisk. Zdaj sem nekje vmes.

Odkar se je začela tale reč, mi po glavi brodi tista Magrittova slika z jasnim dnevom zgoraj in nočjo na ulici spodaj. V njej je tesnoba, ampak ker jo je naslikal Belgijec, se mi zdi nepredušna za nevidnim zidom razuma. Dneve se že trudim, da bi stopil noter in nekaj doživel, pa mi Belgijec ne pusti.

Potem sem se pa sinoči spomnil, da zadaj za tistim nevidnim zidom najbrž neka kaplja vode lazi gor po stopnicah. Kot me je sredi predmaturitetnih blodenj naučil Dino Buzzati, ne gre za nobeno prispodobo. Za razliko od vseh drugih kapelj gre ena pač navzgor. Prva je to opazila neka služkinja, pa so se ji vsi smejali. Nato je ljudem iz spodnjih nadstropij kaplja vzela spanec, ko je takole počasi drsela navzgor. V petem nadstropju smo še na varnem, si mislimo, ampak kaj veš, od kod bo jutri začela spet plezat navzgor.

Dino Buzzati pravi, da naj si ne belimo glave, da ne gre za napoved nesreče, in niti za poseben znak - samo ena kaplja je, ki rine navzgor. Zato nas je strah. Ampak njegov malo mlajši sodobnik Enrico Quarantelli, ki ima za ta čas hudo prikladen priimek, nas je že pred desetletji znal pomiriti. Ameriški sociolog je od petdesetih let naprej preučeval odzive družbe na velike katastrofe. Odkril je, da iz človeštva povlečejo najboljše: solidarnost premaga konfliktnost. Družba postane bolj demokratična. Socialne razlike se skrčijo, in ko institucije odpovejo, prevlada državljanska zavest, ki je odporna proti zlu.

Nanj me je spomnil Gabriele Romagnoli v včerajšnji Repubblici. Za konec svojega razmišljanja je Quarantellija citiral dobesedno: "Težko je sprejeti dejstvo, da je dobrota nekaj normalnega, ker se nam ta resnica zdi preveč pomirjujoča."

Nedelja, 15. marec 2020, Rim

Šesti dan omejitve gibanja.

Za zajtrk je bil kruh z maslom in marmelado, za kosilo riba in krompir in solata, za večerjo pa še ne vem, ker je zmanjkalo kruha, market za vogalom pa zdaj, ko je krizno stanje, ni več odprt do desetih.

Službe je bilo komaj za ene tri ure - kaže, da imajo doma dovolj dela s sabo in ne potrebujejo mojih zgodb, sploh pa je nedelja. Petnajstega. Plačni dan, ko po navadi preletim, kaj sem naredil pretekli mesec.

21. februarja sem nastopil dopust: načrt je bil štiri dni v Apuliji (pust pa jadranski razgledi), pa potem iz Barija še za pet dni domov v Slovenijo (Ryanair do Trsta, ceneje kot vlak). Tistega 38-letnega Mattio iz Codogna, ki je potem za poltretji teden obležal na intenzivni negi, so ravno označili za Pacienta Ena. Dan pozneje jih je bilo že nevemkoliko, vest me je grizla ko sto mater. V nedeljo smo z družbo šli v muzej v Lecceju, ko je zazvonil telefon, pa me je kolegica iz Ljubljane previdno nagovorila, da saj ni nujno, da je dopust vendar svet, ampak da bi bilo čisto drugače, če bi jaz in ne ona … Rekel sem ji, da ja, se zaprl v avto, potegnil ven računalnik in snemalnik in napravil prispevek, ga poslal in potem prižgal Alitaliino aplikacijo, kupil vozovnico za ob 21:30 in se istega večera vrnil v Rim.

V ponedeljek, 24. februarja, sem napravil 9 prispevkov, 4 za televizijo in 5 za radio, vse na isto temo. V dneh potem jih je sledilo 73. In ko sem zraven bral vaše zapise o Slovencih, ki še vedno rinejo med ljudi, sem se počutil, kot da v teh treh tednih ne bi naredil nič.

Nato sem ugasnil telefon in misli, si nataknil superge in rokavice (mask še zmeraj ni v lekarni, ampak jutri naj bi jih dobil iz Slovenije po DHLu) in stekel v park Borghese. Tokrat sem šel skozi Vrata Pinciana (prva policijska patrulja) in potem mimo Filmske hiše do hipodroma na Sienskem trgu (druga patrulja), nato sem pri rimskem Globe-u obrnil na jugozahod in prečkal Drevored svetega Pavla Brazilskega (tretja in četrta) ter se nazadnje ustavil na terasi na Pinciu (peta, niti ta me ni ustavila). Tam so se mi vnovič prižgale misli, pa je bilo, kot da me pri raztegovalnih vajah vodi Urban. Sonce je padlo za svetega Petra, jaz pa sem se vprašal, zakaj trgu pod mano pravijo Ljudski, ko pa ni žive duše na njem, ampak sem se motil. Eden je na balkon postavil dva petstovatna zvočnika in nabil Gente di mare, da je zbudilo narod dol do Vodnjaka Trevi, če ne še dlje.

Sobota, 14. marec 2020, Rim

Peti dan omejitve gibanja.

Moj prijatelj Nicola je obležal v postelji, ampak brez skrbi. Nicola ima dobrih trideset let; z njim prijateljujem zato, ker sem že v tistih letih, ko si mora človek najti tudi učitelje, ki so mlajši od njega. Nicola piše za enega vodilnih svetovnih časopisov in v zadnjem letu sem ga citiral ene trikrat, ker vas čas šnofa po finančnih in gospodarskih škandalih. On v enem dnevu doživi toliko, kot jaz v enem tednu, pa se tudi jaz ne šparam glih. Tale reč z omejitvijo gibanja ga je hudo sesula: ljubljenec rimske scene, zdaj pa sam takole med štirimi stenami. Pa še eno je: sinoči so mestne oblasti zaprle vse ograjene javne parke, in njegov je eden takih. Iz stiske si je zato napravil crossfit kar doma, pa je fant pretiraval. Tako da je danes z muskelfibrom v postelji, ampak do hladilnika še nekako gre, pravi, tako da me ne skrbi.

Moj prijatelj Renato je učitelj. Če bi bil čas normalen, bi se verjetno pritoževal nad brezupnostjo dijakov. Ampak v resnici brez njih sploh ne more, pa na gimnaziji velja za enega najbolj priljubljenih profesorjev. Tako da se od 4. marca, ko so šole zaprli tudi v Rimu, z glavo zabija v zid. Ampak vsaka reč je za nekaj dobra, in ko je predvčerajšnjim štacuno zaprl še njegov frizer, kamor sicer hodi na striženje in čvek, je postal pigmalion. Frizerju na pol ure po whatsappu pošilja strokovne članke na temo koronavirusa: oni drugi jih mora prebrati, potem pa na podlagi naučenega priznati, da se je motil pri šeranju prejšnjega fejknjusa.

Kar se pa mene tiče … Tudi danes sem ene petkrat zmotil mojo prijateljico tičico, ki še nima imena. Pojma nimam, katere vrste je, ker sem očetovo lekcijo o vitki sivi ptici, ki je malo večja od vrabca, ampak veliko bolj radovedna, pred kakšnimi štiridesetimi leti očitno prešprical. Še vedno ne razume, zakaj jo nadlegujem, ko pa je vendar na svojem balkonu ob svoji polni shrambi semen, ki si jih je pošteno zaslužila z vsakodnevnim poplesavanjem in čivkanjem.

Aja, še to: šipe so oprane. Kamelija in orhideja se spet gledata in prepirata, katera je lepša. Ampak mislim, da bom potem, ko bodo trgovine spet odprte, kupil zaveso. Jəžəš no, tak špetir, da me je v tej oglušujoči rimski tišini pred sosedi že kar malo sram.

Petek, 13. marec 2020, Rim

Četrti dan omejitve gibanja. Da vam bo lažje, delim svoje izkušnje.

Kot ste opazili, sem včeraj zapustil dom za cca. 2 uri, ko sem šel posnet reportažo za TV Dnevnik z Iris Rupnik. Komaj sem stopil na ulico, so me legitimirali karabinjerji, povedal sem, kje sem doma, kam grem pa zakaj, pa niso delali nobenih težav. Z Iris nama je bilo čudno, ker sva se držala precej vsaksebi, pa nič se nisva objela pred začetkom dela, kar po navadi narediva. Ampak sva naredila točno tako. Mikrofone sva držala na daleč, pač za samozaščito. Pod večer me je začelo bolet v križu, tri tedne maratonskega poročanja se pozna. Zato sem šel za pol ure pretegnit kosti v park. Srečal parosamljenih tekačev in eno mamico z otrokom pa par ljudi, ki so peljali pse na sprehod. Srečal sem tudi štiri policiste, pa me nihče ni ustavil. Dekret narekuje, da lahko dom zapustimo samo zaradi dela, zdravja ali nujne oskrbe sebe ali svojcev. Ampak v izvedbenih navodilih vlada dopušča tudi rekreativno dejavnost na prostem, če jo izvajamo sami. Tako da - recimo, da gre za sivo cono: rekreiranja ne spodbujajo, ga pa tudi ne sankcionirajo - pod pogojem, da smo med rekreacijo SAMI. Evo, tako je bilo včeraj.

Danes zaenkrat kaže na bolj miren dan. Morda bom prvič po dolgem času delal samo osem ur. Po vsej verjetnosti bom vse naredil z doma: črpal novice pri agencijah in pri kolegih, ki so še na terenu, obrnil bom kakšen telefon, če mi kaj ne bo jasno. Potem se bo zgodilo to, kar se mi vedno zgodi, ko ostanem brez dela: kaj s sabo, takole v bloku. Načrt je takšenle: šipe so že en mesec umazane, pa se jih bom verjetno lotil. Če bo popoldne toplo, bom verjetno tudi balkon opral - če ne bo počakal na vikend, čas najbrž bo. V zadnjem času sem se zanemaril glede branja: pa imam tudi jaz svoj meter knjig, ki čakajo že predolgo - tako da: če bom imel par spočitih uric, bom gotovo bral. In čisto verjetno je, da bom šel v trgovino: najbrž bom moral počakat v vrsti, ker v zelenjavni trgovini in pri mesarju spuščajo po dve stranki hkrati, v našem supermarketu pa po pet.

Nocoj ob 18h se nam obeta dogodek. Po spletu kroži poziv, naj takrat odpremo vsa okna in drug drugemu pojemo ali igramo; da drug drugemu pokažemo, da smo - in da se ne damo in da nam bo uspelo, samo nekaj tednov moramo potrpeti. Tako da bo v resnici najbrž prav lep dan.