“Vem, da ste avdiofil, bi vas motilo, če bi snemala na strehi, zunaj stu …,” sem začela pogovor z vprašanjem, ki ga je Damir Urban takoj prekinil: “Dovolj imam teh studijev! Na radijski strehi bova? Res? Zunaj? Torej lahko kadim? Zdaj kadim le še elektronske cigarete, doma so me kregali, naj opustim kajenje …” Z vsakim nadstropjem se je njegovo navdušenje še stopnjevalo, dokler se ni pred nami odprl edinstven pogled na ljubljanski grad in mesto pod nami. “To je ludo, to je noro. Še nikoli nisem bil na takšni strehi. Hvala ti.”

Usedla sva se za mizo, na kateri je bilo komaj dovolj prostora za dve skodelici hruškovega čaja, za jabolko, ki jo je Damir Urban po poti iz radijske recepcije že obglodal in snemalnik. Reški glasbnik se je še pred prižganim mikrofonom izkazal za vljudnega in dostopnega sogovornika. “Ne bom tapkal, ti kar prižgi.”

Nekaj dni pozneje je nastopil v razprodanem Kinu Šiška in pri predstavitvi zasedbe na oder pozval še svojega odrskega delavca ter izzval aplavz za dolgoletnega voznika. Omenil je, da so vsi člani zasedbe z njim že več kot dvajset let, a v smehu dodal, da se le kitaristi menjavajo, in ti so vedno mlajši! Damir Urban je odigral nekatere uspešnice, kot so Budi moja voda, Iskra, Sama, Priđi mi bliže, pa skrite melodične bisere s sodobnim elektronskim zvokom. Ko ga je neko dekle iz občinstva povleklo za ponujeno roko, ji je kar neposredno zabrusil, naj ga ne vleče, saj ima težave s hrbetnico. Potem se je omehčal in razložil, da je bil zaradi poškodb in hernije skoraj nepokreten. Manjkale pa niso niti šale na račun zdravja, po neki skladbi je v smehu pripomnil: “Živim zelo zdravo življenje, po drugi uri ponoči več ne posegam po sladkarijah!”

Nedeljski gost na Valu 202 je avtor številnih nagrajenih albumov in uspešnic, četudi se temu izrazu raje izogiba. V pogovoru se je spominjal divjih devetdesetih, ko je v najhujšem času vojne doživel svojih prvih pet minut slave, in obdobja do danes, ko družbi s prostovoljstvom vrača navidezni dolg za lepo in mirno življenje.

Damir Urban, dober dan in dobrodošli na Valu 202.

Hvala za povabilo!

Ali kdaj poslušate Radio Slovenija?

Moram biti iskren, zelo redko sploh kaj poslušam, ne samo Radia Slovenija, nekako mi ne uspe poslušati glasbe. Vse bolj me moti tuji zvok. Potem ko ves dan poslušam svoje posnetke, snemam in delam, je zelo težko spet nadeti si slušalke in poslušati glasbo.

Kako torej, vas ne zanima tuja glasba, trendi?

Ah, kakšni trendi, trendov ne oblikujem že dvajset let. Trende ustvarjajo mladi, ki imajo dvajset let, kot smo jih takrat mi. Pri 55ih letih jim niti ne sledim več. Kako naj se vklopim v to? Plesati ne znam.

Ste kdaj znali?

Neki svoj ples, reški pogo, torej pankovski ples. To sem znal, plesati kaj bolj pametnega pa ne. Pred poroko sem se naučil plesati, saj me je prosila žena. Nekajkrat sem šel na inštrukcije, da sem se naučil plesati valček za prvi ples. Toliko sem se naučil, več pa ne.

Kako vam je šlo? In kakšno glasbo ste imeli na svatbi?

To ni bila običajna svatba. Ko rečem ples, si ljudje predstavljajo neko dvorano. Bili smo na prečudovitem mestu, podobno čudovitem, kot je ta vaša streha radia, na hribčku poleg Reke. Praznovali smo v restavraciji, ki se je šele odprla, pa je zdaj ne bom oglaševal z imenom, skratka, svate smo povabili na to prelepo teraso in na prizorišču so tudi prespali. Res prekrasna točka, s katere se vidi ves zaliv. Na svatbi nam je igrala harfistka, seveda pa smo imeli tudi didžeja, ki so ga v živo spremljali instrumentalisti. Bilo je precej zabavno, veselo, praznovali smo v ožjem krogu.

Pri glasbi: brez ave marije?

Brez ave marije! Nisva se poročila cerkveno, zato sva ta del preskočila.

Damir Urban, vem, da ste močno povezani s Slovenijo, skupino Laufer so pomagali oblikovati in promovirati Slovenci. Večkrat ste povedali, da imate Ljubljano zelo radi.

Na žalost so se stvari nekoliko spremenile. Po razpadu Jugoslavije je to še nekaj časa delovalo, potem so se države distancirale druga od druge. V Ljubljano ne prihajamo več tako pogosto kot nekoč. Kar pa je zaradi občinstva morda celo bolje. Da nas ne vidijo vsake pol leta ali leto, temveč takrat, ko imamo kaj povedati. Ko izide album, se ne vidimo desetkrat. Ko imamo kaj novega, pa seveda koncertiramo. V Ljubljani torej nismo več tako pogosto, je bila pa zame, za nas začetna točka, izhodišče. Brez tega mesta nas ne bi bilo, ne takrat, ne v tej obliki, kot obstajamo danes. Menedžer je bil od tu, Andrej Štritof, Janez Križaj je bil naš snemalec in nam pomagal, da smo zveneli in izpadli bolj resno, kot smo bili v resnici. Pomagali so nam številni slovenski glasbeniki, na primer zasedba Miladojka Youneed, pa Dare, ki je igral v zasedbah Laibach in Sokoli. Spomnim se, da nas je ozvočeval brez plačila, ker smo mu pač bili ljubi. Velkavrh je izdal naš prvi album. Če nadaljujem, vse, kar smo ustvarili, se je dogajalo tukaj. Zagreb nas ni podpiral, čeprav smo imeli tudi na hrvaškem občinstvo. A nikakor nas ni podprla nobena tamkajšnja glasbena založba. Tudi prvi spot smo posneli v Sloveniji, režiserka je prihajala iz Ljubljane, prvo gostovanje na televiziji je bilo tukaj, posnet prvi live. Vse, kar smo ustvarili, smo ustvarili tu. Pravzaprav smo zaradi menedžerja Slovenca celo merili na slovenski trg. Spomnim se, da smo včasih odigrali tudi dva koncerta dnevno. Gostovali smo povsod: celo v Velikih Žabljah! Igrali smo na turneji zasedbe Sokoli in tako so nas ljudje klicali iz raznih krajev in koncev. Zaradi prijateljstva in velikodušnosti so nam bila tukaj odprta vsa vrata. Vsi so nam želeli pomagati, pa ne, ker bi bili neki čudežni super bend, ampak ker smo vzpostavili pristne človeške odnose. Kot pravim, če ne bi bilo teh ljudi, tega mesta, povezave med Reko in Ljubljano, iz nas verjetno ne bi bilo nič. Ali vsaj ne tako hitro.

Pri nas je zdaj precej popularno med mladimi, da se navdušujejo nad jugonostalgijo, četudi niso nikoli živeli v Jugoslaviji. Gre za trend, ki se prodaja. Vse, od potiskanih nogavic z gesli bratstva in enotnosti do drugih izdelkov. Kako vi danes vidite nekdanjo skupno državo? Mladost ste preživeli v Jugoslaviji, tako kot moja mama ste čudoviti letnik 1968.

Moji glasbeni začetki so povezani z Jugoslavijo, avtobusno potovanje do Subotice je bilo včasih nekaj običajnega. Zdaj je vse drugače. Čeprav nismo imeli v Jugoslaviji kot zasedba nekega posebnega statusa, smo si svoje ime zgradili po razpadu. Nam pa uspeva danes, igramo na prostoru nekdanje Jugoslavije, v Bosni in Hercegovini, Srbiji. Čutim pa to neko jugonostalgijo, ker so ljudje nezadovoljni s stanjem, v katerem smo zdaj. To se ni moglo zgoditi takoj, temveč šele z zgodovinske distance. Prej smo bili zaslepljeni z nacionalizmi, vsi bomo Švica, to bo noro, smejali se bomo in peli na ulicah. Ljudje bodo srečni. To se ni ravno zgodilo. Podobno kot smo z navdušenjem pričakali tehnologijo, to bo genialno, to bo popolna svoboda, vsi bomo isti, vsi bomo imeli odprta vrata. Pa ni izpadlo tako. Ljudje so nostalgični, a vemo, da vrnitev k prejšnjemu sistemu ni mogoča. Skozi Evropsko unijo imamo neko večjo Jugoslavijo, vsi smo znotraj nekega istega območja, a nikomur ni v interesu, da smo združeni, skupaj, da si pomagamo. Če pogledate širšo sliko, svet, ne nekdanje Jugoslavije, vidiš, da je od nekdaj trend, da se stvari, ki delujejo, razdvoji, razdeli na več delov. To je idealno. Kot obstaja v politiki levo in desno. Nikakor pa ne morem ljudem pojasniti, da takrat, ko poči cev v stavbi, nihče nikogar ne vpraša, kakšno je tvoje politično prepričanje, si se poročil cerkveno ali ne … Si ti morda za to … Čigav si ti? Ko poči cev in začne poplavljati stavbo, ljudje tečejo iz sedmega ali osmega nadstropja, da rešijo problem. Tukaj izginejo vse naše razlike. Žal mi je, da ljudje tega ne spregledajo in se raje prerekajo okoli nepomembnih stvari. Dobro, malo smo nostalgični, a upam, da je naslednji korak neko medosebno razumevanje, da bomo začeli iskati stvari, ki nas družijo, ne pa razdružujejo.

V preteklosti sem se pogovarjala z vašim soimenjakom, bosansko-hercegovskim glasbenikom Damirjem Imamovićem, ki mi je pripovedoval o sevdahu. Zanj je glasba prav to: pripovedovanje zgodb. Odprla pa sva tudi vprašanje nacionalizma. Ko gledam vaše novice, se Hrvati ukvarjajo z nataliteto, mejami, orožjem. Podobno kot pri nas. Kako vi doživljate nacionalizem?

To je stvar, ki se najlažje prodaja. Ko človek ni zadovoljen, je najlažje pokazati na krivca in tako rešiti problem. Lažje je kriviti drugega. V našem primeru so za vse krivi Srbi, to je velika zarota, gotovo so oni za tem. Tudi če pride večji račun za elektriko, vedno je neka zarota. Prav neverjetno je vse to spremljati in poslušati. Kakor koli jezdimo ta val nacionalizma, bo moral priti trenutek streznitve, ko bodo ljudje spoznali, da ni zunanjega krivca za tvoje slabo življenje. Verjetno je to nekdo, ki ti je blizu, ga celo podpiraš, morda je to tvoja politična stranka.

Damir Urban, se kdaj počutite kot tujec v svoji državi? Morda ne ravno tujec, kot avtsajder, izobčenec? Ali pa ste se kdaj tako počutili kot otrok?

Da, a ne na ta način. Nikoli nisem razumel pojma država. Od nekdaj sem imel težave.

Z avtoriteto?

Da, z avtoriteto in vsiljevanjem neke pripadnosti določeni družbi. Kot sem tudi imel težave s svojo družino. Denimo ne čutim potrebe, da bi obiskal sorodnico, ker je dobila otroka. In bi zdaj moral čuvati njene otroke, ker je moja sorodnica. Če mi ona nikakor ni blizu, mi ni blizu njeno mišljenje, sva si popolnoma različna, me ne zanima. Ne poznam imen otrok svojih tet in sorodnikov. Blizu so mi ljudje, ki sem jih zavestno izbral, da bom z njimi delil svoje življenje. To so moji prijatelj, prijateljice. O njih vem vse, čuvam njihove otroke, oni moje. Izbral sem jih pri zdravi pameti, imamo skupne poglede na svet, temu lahko rečete humanizem ali kaj drugega. Glede občutka nepripadanja … Obožujem svojo četrt, hišo, ulico, družino in stanovanje. V tem smislu se počutim doma. Če to odmislim, mi je vseeno, kje sem.

Mikrolokacija bi lahko torej bila celo v Braziliji!

Ja, tako! In to moji otroci in žena sovražijo pri meni. Kamor koli me pripeljejo, naj bo to New York ali Chicago, takoj najdem lokalni market, spoznam ljudi, v kavarni že drugi dan vedo, kakšno kavo pijem: hello, hello, se že počutim kot doma. Imam svoje mesto v kavarni, natakarji že vedo, kje sedim. In kjer koli sem, kot da sem tam od nekdaj. Torej je nasprotno, iz želje, da sem povsod doma, imam mogoče težavo, da nisem nikjer doma … Povsod se počutim dobro, povsod vidim dobro v ljudeh. Imam občutek, da mi pogosto kdo reče: ne pojdi tja, ljudje so domišljavi. Resnično nimam nikjer slabe izkušnje. Nekoč so me svarili pred majhnimi francoskimi mesti, češ, tam ti ne bodo niti odprli lokala, ko bodo slišali, da si tujec. Prav nasprotno! Ljudje so bili sijajni. Spomnim se, da sem želel vstopiti v neko ekskluzivno trgovino Vivienne Westwood, pa ne zato, ker ljubim modo, ampak mi je bil všeč njen način dela. Cene teh kosov so astronomske, tudi prodajalec je bil poseben. Povedal mi je, da so zaprti, a naj vseeno vstopim. Prekinil sem ga, da nimam denarja, samo gledam, on pa mi je odgovoril, “pa dobro, saj nisem rekel, da morate kupiti. Lahko pogledate in poskusite, to nič ne stane”. Morda sem dal slab primer, ampak resnično nikjer nimam težav. Morda ob prehodu meje, a v mestih in čudnih četrtih, ki so mi jih odsvetovali, nikoli v življenju nisem imel težav.

Je to stvar vaše energije, pristopa ali morda česa višjega? Verjamete v kakšne višje, spiritualne sile?

Verjamem in ne verjamem. V vse in nič, ne vem, kako bi to pojasnil. Ne morem trditi, da vem kaj več. Ne pripadam nobeni verski skupnosti, veroizpovedi, ne obiskujem posebnih objektov. Všeč mi je arhitektura sakralnih objektov, študiral sem likovno umetnost, imel sem predmet umetnostno zgodovino in obožujem vse to. Sinu razlagam: poglej, ta del so zgradili pozneje, po požaru, arhitekturno so mi stavbe zelo zanimive. V smislu višjih sil pa ne vidim nič posebnega. Ne pripadam ničemur, po drugi strani pa se zavedam, da ničesar ne vem, in sem odprt za vse možnosti. Če mi rečeš, da nam vladajo alge, ne bi verjel, ne morem pa podpisati, da je to docela nemogoče.

Omenjali ste likovno umetnost. Z glasbo ste se začeli ukvarjati v najstniških letih, pred tem ste bili predani risanju. So vas v šoli prepoznali kot nadarjenega učenca?

So. Ne morem lagati, da niso. Želel bi si, da bi imel neko zgodbo, kako so me vsi zavračali in kako sem bil izobčenec, a sem ponoči delal in se dokazal. Imel sem podporo vseh.

Tudi staršev?

Ne na ta način, a mi niso ničesar branili. Ne morem reči, da so v meni nekaj prepoznali in me spodbujali, niso pa me zavirali. Če bi jih prosil, da mi kupijo čopič in tuš, da bi risal stripe, bi mi. Financirali so tudi šeleshamerje za risanje. Mogoče celo bolje, da me niso bolj spodbujali! Sem pa dolgo časa razmišljal, kako se je to vse skupaj začelo in zakaj lovim ta občutek ob ustvarjanju. Pred nekaj leti sem prišel do odgovora. V vrtcu smo risali življenje pod vodo, v morju. Obiskali so nas študenti z likovne akademije, ki so opazovali naše ustvarjanje. Takrat je Reka imela likovno akademijo, ima jo tudi zdaj, v nekem vmesnem obdobju je ni imela. Študenti so nas torej obiskali in jaz sem pod vodo narisal vse, verjetno tudi krokodile, ne spomnim se točno. Njih je to navdušilo in prosili so vzgojiteljice, da bi me za en dan vzeli s seboj na fakulteto. Vzgojiteljice so za dovoljenje vprašale starše, oni pa mene, ali bi šel. Bi. Prav, pojdi. Naslednji dan so me prišli iskat. Bili so neverjetno prijazni, jaz, petletnik, sem šel z njimi peš na likovno akademijo. Povabili so me kot dečka, ki rad riše. Opazoval sem jih na urah kiparjenja, pokazali so mi delo z glino na lončarskem kolesu, olje na platnu, velika dela in reprodukcije. En dan sem preživel z njimi, vsaj štiri ali pet ur. Z njimi sem se pogovarjal, jih opazoval in se nato vrnil v vrtec. Zgodili sta se dve stvari. Prvič, ugotovil sem, da sem bogatejši za izkušnjo in znanje, ki ga drugi nimajo. Sem zelo slab v športu, sem neroden, nogomet me ne zanima … Za otroke, zlasti fante je to v obdobju odraščanja pomembno, zato sem bil obstranec. Niso me ravno odrivali, a če le lahko, so mi rekli: sedi na klopi. V tem trenutku, ko sem se vrnil … Vedel sem, da sem videl nekaj, česar oni niso. Vem nekaj, česar oni ne. In kot drugo: tam mi je bilo tako lepo … Pozneje sem spoznal, da vse življenje iščem trenutek, občutek, ki sem ga doživel kot otrok. Ta obisk, ta dan z njimi, priložnost, ki sem jo dobil. Pravzaprav dobitek na loteriji, ki mi je spremenil življenje. V možgane se mi je usidrala ideja, ki se je pozneje razvila v drugo smer. Verjetno sem zato dolgo mislil, da bom pravzaprav slikar in sem zato ves čas mislil, da je glasba le hipna strast. Tudi okolica je vame polagala upe, da bom nekoč vizualni umetnik. Bil sem dober. Moja ideje so bile pronicljive, dela opažena, s platna sem celo zajadral v izdelovanje parfumov, vsi so nekako polagali upe vame. Celo sam! Glasba se je zgodila vzporedno in … Nekaj časa sem potreboval, da sem spoznal in si priznal, da sem glasbenik, da je glasba večja od vsega preostalega. Prav zaradi tega se ves čas borim sam s seboj in svojim lastnim delom. Ker sem mislil, da to nisem jaz, da sem na napačnem mestu. A sem na pravem, a nisem videl širše slike.

Kako ste spoznali, da ste glasbenik? Se spomnite trenutka, kot tistega iz vrtca? Vas je prešinilo na odru med nastopom?

To je bilo veliko pozneje. Bil sem že profesionalni glasbenik, ko sem še mislil, da bom slikar. Z glasbo sem se že preživljal. Še za čas izida albuma Žena, dijete, ki je dobil veliko porinov in drugih nagrad, sem mislil, da je to napačna pot. Pripravljal sem razstave, še vedno imam atelje, ki me čaka, češ, zdaj, zdaj bom začel.

In zdaj je likovna umetnost pravzaprav rezervni načrt …

Da. To je zdaj rezervni načrt. Konjiček. Moja največja ljubezen je glasba. Ko sem razširil svoja obzorja, spoznal ljudi, sem začel snemati avdiodnevnike, si kupil mikrofone za vse živo. In takrat me je zvok čisto omrežil. Spoznal sem, kako je zvok močan in da je glasba čudežna.

Kaj je s temi posnetki zdaj? Posnete imate živali iz gozda, celo zvoke iz morskih globin … Se s tem še ukvarjate?

Vse manj, saj nimam več časa. Vse bolj se vračam h klasičnim metodam dela. V studiu sem vse manj, saj ga imam doma. Seveda so neke pomanjkljivosti, na primer da se sliši, kako žena pomiva posodo. Ko pišem ali kaj ustvarjam, seveda ne morem pričakovati, da bodo vsi družinski člani tiho, ko snemam, pa rečem: “snemam” in takrat vsi zaledenijo. 1, 2, 3, ledena kraljica! Ostanejo v pozi, v kateri so bili. Ko odigram, rečem hvala. Gremo naprej! Zgodi se, da jih pozabim obvestiti, nato snemam, snemam in nekje vmes slišim, da mali govori: mama, mama. O, ne, pozabil sem jim reči! A ni pomembno, to se pozneje ne sliši, ko dodatno posnamemo še instrumente. Super je bilo na Brionih, ko smo pred leti poleti snemali skladbo Nitko osim nas. Tam dopustujemo in mikrofon imam postavljen poleg steklene vitrine, na najslabšem možnem mestu poleg okna. A dobro, ko bom zares snemal, ga bom že premaknil na primernejše mesto. Žena je vzela otroke na plažo in sem si rekel, super, bom lahko v miru snemal. Gledal sem, kam bi prestavil mikrofon, ko me je poklicala žena, da se najmlajša slabo počuti, nekaj kaka, oprosti, moral boš snemati jutri, mi prihajamo domov. Dobro, ampak kje si, sem jo vprašal. Izračunal sem, da imam do vrnitve približno šest minut. Nič, nimam kaj, en poskus. In to je ta skladba! Kitara, vokal, posneto v prvem poskusu. Poslušaj to! Z odprtim oknom, sliši se trajekt v daljavi, ljudje z ulice. Slabi pogoji, vendar dober mikrofon in kartica, kitara in glas. Odigral sem, ko so vstopili v hišo. Ne ravno na sekundo, ne tako filmsko, a sem jih že slišal, kako prihajajo. Ni še konec zgodbe. Na terasi sem naključno spoznal škotskega trobentača, ki je sodeloval tudi s skladateljem Nigelom Osbornom. Vprašal sem ga, kdaj se mora vkrcati na ladjo. Dejal je, da čez pol ure. Več kot dovolj časa, sem mu rekel, prosim, odigraj en del za mojo skladbo. Želel je igrati s čepom, saj veš, takšnim, kot ga je imel Miles Davis. To smo rešili s storžem. V enem poskusu sva to posnela. S storžem. Dan pozneje smo posneli še violončelistko, prav tako iz Škotske. Nato sem vse skupaj poslal v Zagreb v končno produkcijo. Kakor koli, ta skladba je dobila nagrado za najboljšo vokalno izvedbo in tako dalje. To je neverjetno, neverjetno! Včasih sem v kakšno skladbo vlagal veliko časa in denarja, tukaj pa … Kako je to mogoče? In potem ugotoviš, da je glasba čudežna stvar. Čudežna.

Ko ste že omenjali družino, kako vas kliče žena in kako otroci?

Dado. Otroci pa tata, starejši sin me kliče stari. Včasih napol v šali tudi nono.

Imate tudi nekajletno hčer.

Ja, stara je tri leta in pol. To je moje čudo, čudo, čudo. Imel sem težave s hrbtenico, hernijo diska in poškodovano vretence. Nekaj časa sem bil nepokreten. Zdravniki so mi dejali, če se ne bom mogel premikati, bom moral na operacijo. Zdaj pa si predstavljajte, kako je to z malim otrokom, ki se hoče nositi in crkljati. Moral sem najti način, da delujem. Brez družine in te potrebe mi ne bi uspelo. Prvega septembra, ko sem imel predviden pregled, na katerem bi odločali o operaciji, sem že bil na odru. Hočem reči, da so otroci čudo. In mala je pravi medenjak! Ves čas jo pogrešam, imam cmok v želodcu. Je pa problem, da zelo slabo spi, veliko sanja in govori v spanju. Potem prebudi starejšega brata, naenkrat so vsi budni, bi lulali in pili vodo. Brez konca. In ko pridem okoli 4. ure domov s poti, oni pa vstajajo ob 6. uri, do takrat so me že prebudili petkrat … Je naporno. A je tudi lepo.

Kot oče gotovo razmišljate o prihodnosti svojih otrok. Kaj vas najbolj skrbi?

Ne vem … Kot prvo me skrbi izostanek splošne kulture oziroma izobrazbe. Da otroci ne vedo ničesar o ničemer in ne čutijo potrebe po tem, da bi kaj znali. Ne govorim o svojih otrocih, temveč na splošno. Naši otroci ne zapravljajo časa s tabličnimi računalniki, pametnimi telefoni. Smo eni redkih, ki imamo s seboj družabne igre, ki skupaj rišemo in lepimo in izrezujemo stvari. Poleti nas vsi gledajo, kaj počnemo. Ampak mi tega ne bomo mogli preprečiti, seveda bodo dostopali do naprav in tako dalje. Zaradi njihovega zdravja pa je dobro, da ta trenutek čim bolj preložimo. Nisem preveč optimističen glede bližnje prihodnosti. Seveda me skrbi, v kakšnem svetu bodo živeli moji otroci. Z ženo jih skušava čim bolj vključevati v dejansko življenje. Z ženo sva pomagala urediti reško točko za begunce, omogočili smo jim prhe, minimalni standard. Podprla nas je tudi reška nadškofija, pa mesto, vsi so se priključili. A prve dni, dokler nismo dobili podpore, je to vse slonelo na iniciativi nekaj ljudi, prostovoljcev. V restavraciji, v kateri dela naš prijatelj mornar, so po koncu delovnika kuhali lonce hrane, ki smo jih dostavljali na begunsko točko. Naši otroci so delili hrano tem ljudem. Zdelo se mi je zelo pomembno, da jih vključimo in jim pokažemo, kakšen je svet in kakšne so razmere. Nočem, da živijo v iluzijah, naj vidijo iz prve roke, kaj imajo. In se naučijo to ceniti. Naj vedo, da ni vse samoumevno, lahko bi bilo tudi drugače, ne glede na njihovo inteligentnost ali želje staršev. Enostavno so se rodili v boljše razmere. Tega si niso prislužili, to je čista sreča. Loterija. Zato moramo družbi, ki nam je omogočila, da živimo tako lepo, odplačati navidezni dolg. Otroke smo torej vključili v ta proces vračanja dolga: čistili so in pomagali. Vsi, tudi najmlajša, stara tri leta in pol. Po drugi strani, kot je to čista sreča, je tudi to, da imam takšno družino in otroke. Nekateri te sreče nimajo. Zato sodelujem s centrom za avtizem, veliko se ukvarjam s temi otroki. Iz želje, da vrnem dolg družbi. Isto je pri življenju v skupnosti. Ko se vrnem s poti in sem utrujen, moja žena prevzame opravke, odpelje otroke, pripravi stvari. To je potem treba vrniti, to je normalno. Ko ima drugi človek težak dan, moraš ti prevzeti gospodinjstvo. Pa ne, ker moraš, ampak ker je človeško, normalno. To je sobivanje. Ko jaz ne morem, boš ti in nasprotno. Ko gledaš širšo sliko, je to isto. Med pandemijo smo pričakovali, da bo nekdo na Reki kot evropski prestolnici nekaj že organiziral. Nihče ne bo … Doma sem bentil nad vsem in žena mi je rekla, naj se neham pritoževati. Kaj govoriš! Če hočeš, da se kaj premakne, premakni. Nehaj doma sitnariti in se spravi iz hiše. Dobro, morda ima prav. Poklical sem župana in predstavil idejo. Že naslednji dan smo se z avtobusom brez strehe vozili po Reki. Ljudje niso smeli zapustiti svojih domov, ulice so bile prazne. Pripravili smo 12 različnih koncertov na različnih točkah, da so nas ljudje lahko gledali s svojih balkonov, teras in oken. Ti isti ljudje so morda samo mesec prej pokupili vstopnice za moj koncert z orkestrom. Karte so bile drage, vse je bilo razprodano. Kako naj bom p****, ti ljudje so doma prestrašeni, ne vedo, kaj bo jutri, kaj bo z njihovimi družinami, dobivajo različne informacije … V tistem trenutku lahko rečem samo: tukaj smo, ne skrbite, skupaj smo. Kako naj tega ne naredim? To so isti ljudje, ki so mi omogočili, da počnem to, kar ljubim. Bodimo normalni.

Če se vrnemo v za vas divja devetdeseta leta … Kako je ta doba vplivala na vaš glasbeni in osebnostni razvoj?

Ne vem. Šlo je za kombinacijo položaja, v katerem smo se znašli, vojne in drugega dogajanja, pa tudi nenadnega osebnega uspeha, ki se je zgodil kot bum po več letih dela. Sočasno s tem uspehom pa se je dogajala najhujša stvar na svetu, vojna. Prijatelji so odhajali na fronto, umirali, tebi pa se je zgodilo tvojih pet minut. Ta razkol me je najverjetneje potisnil v iskanje rešitev v nekih substancah, ki jih danes seveda ne potrebujem. Takrat mi je to verjetno omogočilo, da sem ohranil razum. Nisem znal obvladovati sebe, kaj šele razmer, v katerih smo se znašli. Bilo mi je lažje, da sem se omamil, distanciral. Nori časi … V nekem obdobju več let nisem bil doma.

Kje ste živeli?

Vsepovsod. Hodil sem z žura na žur. Iz stanovanja v stanovanje. Čista norost. Vem, da smo v delu Benetk, imenovanem Mestre, imeli koncert. Tam so me morali hospitalizirati in mi reševati glavo. Od napora in narkotikov so mi popokale kapilare v prsih, nisem mogel dihati, zalivalo me je s krvjo. Ni pomembno, rešili so me. Se pa spomnim, da so mi zabičali, da bom odpuščen po sedmih dneh, vendar na svojo odgovornost. Seveda sem sprejel to odgovornost. Oblačila so bila vsa krvava, po odpustu so mi jih izročili v vreči za smeti. Spomnim se, da sem obul škornje in edini kos oblačila, ki je bil približno v redu, je bila jopa s kapuco. Skozi rokave te jope sem potisnil noge, v dimljah sem zavezal kapuco v vozel. Ta jopa mi je torej služila kot kratke hlače, škornje sem obul kar na bose noge, ker so se nogavice nekam izgubile. Od pasu navzgor sem bil gol in tak sem se usedel v avto. Pri prečkanju meje sem moral izstopiti iz avtomobila, pregledali so me in mi vrnili potni list. Niso vedeli, kako se me lotiti. Pokazal sem jim odpustnico iz bolnišnice. Vse okej, samo spokaj, spokaj, da te več ne vidimo! Isti večer sem prišel domov, se stuširal, bil sem povsem brez moči. Okoli devete ure zvečer sem šel ven in se vrnil čez šest ali sedem dni. Hočem reči, to je bil tak čas. Ko je človek mlad, lahko počne vse, telo zmore. A se igraš z življenjem. Nimam nobenega opravičila, to je bil drug človek. Umrl sem vsaj petkrat ali šestkrat, spremenil svoje navade, življenje. V trenutku, ko sem se odločil za spremembo, sem naredil rez, se razšel z določenimi ljudmi in glasbeniki. Zaprl sem celo svoj zakon. Ah, zaprl, to sem rekel, kot da je firma. Uničil sem vse, ta žena je bila res uboga z menoj. No, spremenil sem tudi prehranske navade. Ne kadim več niti marihuane. Edino, kar mi je ostalo, je, da kdaj nazdravim, ko priložnost kliče k slavju. Na primer na koncertu, ob kakšnem lepem trenutku. Doma ne pijemo alkohola, ni nobene potrebe po tem. Ostale so mi še cigarete in kava.

Kaj je vaš eskapizem? Če poslušamo skladbe in gledamo videospote z najnovejšega albuma, je to gotovo gozd …

Vedno gozd!

Tudi voda?

Ne nujno. Voda ne kot voda, temveč nekaj, kar se ves čas spreminja ter premika še tisto, kar se ne želi premakniti. V tem smislu je čudežna. V vsakem primeru pa gozd, ne voda. Morda, ker sem rojen ob morju. Gozd je moj mir in je nemir. Ne morem pojasniti, zakaj. Zaradi zvoka, barv, vonja … Gozd deluje name in če bi moral izbirati: morje ali gozd, vedno gozd!

V besedilih vaših sklad je veliko metaforike, ki pa si jo lahko interpretiramo po svoje …

Mislim, da je vse to normalno. Ko pišem besedilo, mislim, da sem napisal zelo jasno, morda celo preveč konkretno besedilo. Ne razumem, ko mi potem kdo reče, da česa ne razume. Ne gre bolj preprosto! To, kar jaz vidim, je očitno drugače od tistega, kar razumejo poslušalci. Tudi nekatere skladbe, ki so mišljene kot svetle, polne upanja, vedre, nekateri doživljajo kot zelo mračne in žalostne. Mislim pa, da sta veselje in zabava preplitki doživetji. Glasba ni tukaj zato, da bi bila zabavna, enako velja za film. Ni nujno, da je izobraževalni, a mora v tebi vzbuditi globlja čustva. Vesela skladba te ne more naježiti. Ob neki neumnosti “hej, ho,” se ti ne naježi koža, oh, kako je to dobro. Namen takšne glasbe je, da ne misliš o ničemer, da nakupuješ. To je glasbena podlaga za neumno življenje. Na primer ko grem iz kina, me prijatelji sprašujejo, kakšen je bil film. Odličen, moraš ga pogledati, rečem. Potem vprašajo, ali je zabaven. Kako to misliš? Ne vem. Dober je, kaj hočeš vedeti? Vsi iščejo zabavo. Težko življenje imam, ne gnjavi me še ti, daj mi nekaj, da mi ne bo treba razmišljati. Na žalost je to trend v glasbi in filmu. Filmi se spreminjajo v napovednike, montaža je tako hitra, da več ne sledim. Glasbe še nikoli nismo imeli več kot danes, a je samo spremljava. So pa bile velike uspešnice od nekdaj bedaste. A vendar, če si se potrudil, si našel neko drugo dimenzijo. Danes pa je lahko uspešnica kar koli. Na primer tista žaba, ki vozi nevidni motor. Predstavljaj si, da si zdaj avtor tega izdelka misli, da sva midva kolega glasbenika. Naj se vržem z balkona? Midva nisva kolega. Problem imam tudi s posamezniki na naši domači sceni, ki jim vse napišejo in posnamejo drugi. Trije delajo glasbo, štirje pišejo besedilo, šest jih naredi aranžma. In on mi reče: kje si stari, morala bi nekaj narediti skupaj. Kdo midva? Jaz in vas petdeset? Jaz imam rad napake. In proces. Nekaj pojem, zapišem … Potem z ženo posnameva fotografije. Vključen sem v cel proces. Ko izide plošča, ni delčka, pri katerem ne bi vsaj nečesa prispeval.

Izdali ste več kot 10 albumov, ste prejemnik številnih glasbenih nagrad, če omenim samo prestižne hrvaške glasbene nagrade porin. Se vam zdi, da je bil kateri album ali singl po krivici spregledan, je dobil premalo pozornosti? Vem, da ne marate besede uspešnica, pa vendar … Da bi moral postati uspešnica, pa ni.

Ne. Mislim, da je vse tako, kot treba. Se mi pa zdi, da so nekateri albumi dobili preveč nagrad, in to v kategorijah, v katerih si tega morda niso zaslužili. Sem pa v preteklosti že zavrnil eno nagrado porin, za album v kategoriji alternativne glasbe. Menil sem, da je album čisti pop, ni bilo pošteno. Kako naj imam to doma v vitrini? Potem naj mi dajo še nagrado za jazz ali heavy metal album! Če imaš neki kitarski rif, to še ne pomeni, da je metal. Zavrnil sem nagrado, s tem dvignil nekaj prahu. Najbolj smešno je bilo, da so mi ga po dogodku hoteli vseeno izročiti, češ, dobra pr-ovska poteza! Spraševali so me: prav zares ga ne boš vzel? Kako zares ali ne zares? Vse je zares! Se pa kdaj zgodi, da je ljudem nekaj všeč in potem dobiš nekaj nagrad tudi ne povsem zasluženo. Z zadnjim albumom sem jih dobil šest. Mogoče ni vseh šest upravičenih.

Mogoče bi jih morali pa osem, nominirani ste bili za osem nagrad!

Točno, točno. Mogoče nisem zmagal v nekih kategorijah, v katerih bi moral. Na krilih več nominacij lahko dobiš več porinov. Na primer za najboljši album leta, pa za najboljši rockovski album leta. In tako naprej. Je pa vprašanje, ali si to zaslužimo. Sem pa zelo selektiven, nekatere skladbe pred predvajanjem umaknem, ker se mi ne zdijo dovolj dobre ali pa se zdim neumen samemu sebi, ko berem, kar sem pisal. Temu se je treba izogniti.

Imate kdaj občutek, da vas je kakšna skladba presegla? Tako kot denimo skladba Pukni zoro našega Magnifica.

Kako to misliš?

Da je ponarodela ... Na primer Budi moja voda.

Ja, ja, ja. Ni več pomembno, kdo je avtor. Seveda! To se je zgodilo s skladbo Budi moja voda. Veliko ljudi ne ve, kdo je avtor, poznajo pa skladbo. V zadnjem času se je podobno zgodilo tudi s skladbo Iskra. Ljudje pojejo, pa ne vedo, čigava je. Mislim, da nisi več edini lastnik skladbe, ko jo izdaš, daš na splet, ploščo ali zgoščenko. Nekdo se bo ob njej zaljubil, nekomu se bo ob predvajanju rodil otrok. Ti s tem več nimaš ničesar. Kdo sem jaz, da mu rečem: ne razumeš je pravilno. V tistem trenutku ni več moja lastnina. Jaz igram in pojem tako, kot jih razumem, a se zavedam, da jih imajo ljudje pravico vzeti in doživeti, kakor želijo sami. Nikoli nisem zavrnil nobenega glasbenika, ki je želel preobraziti mojo skladbo, tudi če sem mislil, da morda v napačni smeri. Delaj, kar želiš!

Vam gre kakšna uspešnica na živce?

Ne vem, ali imam uspešnice. Ampak če jih imam, ja, tudi …

Pa ni prav poseben občutek, ko skladbo občinstvo poje v en glas? Vsaj za nas je to neponovljivo.

Je, noro je, noro. Zato se koncert tako razlikuje od studijskega snemanja. V studiu ustvarjaš v določenem trenutku, deset let pozneje pa to skladbo izvajaš pod drugačnim vtisom, v drugih okoliščinah. Danes, v tem mestu, iz skladbe izzoveš nekaj čisto desetega. Zato je lepo igrati, saj vsakič oživiš isto stvar na drugačen način.

Morda vas je zato tako očarala glasba in postala vaša prva ljubezen …

Mogoče. Razlogov je sto! Glasba je univerzalni jezik. Delal sem z otroki s posebnimi potrebami. In to je jezik, ki ga govorijo vsi.

--

Intervju lahko tudi poslušate: