Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kaj pa sploh je zavest? Koncept, ki ga je res težko opredeliti, se pa vsi strinjamo, da je dvig zavesti pot, s katero lahko nagovorimo ključne probleme človeštva. Živimo v intenzivnih časih. Postaja nam jasno, da obstoječa paradigma probleme ustvarja, namesto da bi jih reševala. Potrošniški materializem, atomizacija in desenzibilizacija posameznika, izčrpavanje resursov, uničevanje narave, geopolitika nasilja, večanje neenakosti, medijska industrija konfliktne polarizacije in laži, ugrabitev naše pozornosti ter neučinkovite (kvazi)demokracije kot regulatorni mehanizmi so nas potisnili skoraj do točke brez vrnitve. Kakšno vlogo pri tem igra naša zavest/nezavest? Kdo jo nadzira, če ne mi? In kaj bi ob vsem naštetem lahko pomenila ideja o dvigu zavesti?
V "razvitem svetu" si domišljamo, da je demokracija temelj, na katerem počiva naša svoboda. Skozi demokratične procese naj bi ljudje svoje ideje o svetu presnavljali v družbene dogovore/zakone, po katerih živimo. V kolesje demokracije lahko posredujemo različne ideje, ki postanejo razvojni modeli, potem pa se odločimo za najbolj optimalnega. Ali zadeva dobro deluje? Ali sploh deluje? In zakaj ne, če ne? In nenazadnje: kaj pa sploh izbiramo, kadar se na "Zahodu" igramo demokracijo?
Lučka je lokalni sinonim za zavest o podnebnih spremembah. Pa ne samo lokalni! Spodobi se vedeti, da je njena ekipa pred leti za svoja prizadevanja dobila Nobelovo nagrado. Pravi, da so klimatologinje za segrevanje vedele še v času, ko je nosila kavbojske škornje in o frontah ter okluzijah predavala meni. Dovolj zgodaj? Vse bo jasno, če ji prisluhnete. Jaz sem ji po tridesetih letih z veseljem. Uživajte.
Redki so trenutki v dnevu, ko nismo izpostavljeni raznoterim propagandmim vsebinam. Trženjskim, ideološkim, političnim… Doma in na poti nas dosežejo preko sodobnih tehnologij, če pa slučajno zmanjka baterije, so tu obcestni panoji, ki so že zdavnaj prekričali življenje, ki se godi za njimi. V Toplovodu tokrat o posledicah izpostavljenosti tem vsebinam. Kako oblikujejo družbo, norme, naše nazore in predstave o svetu? Nam poleg tega, da potrebujemo novo ponev ali novega politika, dopovedujejo še kaj bolj usodnega?
Ko so današnji programski velikani kmalu po vzniku pametne telefonije ugotovili, da se da obogateti z našo pozornostjo, tako da jo prodajaš naprej korporacijam, državam in politikam, je bila podpisana pogodba s hudičem. Ljudje, predvsem pa najstnice in najstniki svobodnega sveta, so danes v povprečju izpostavljeni več kot šestim uram korporativne in politične propagande. Naj drsanje po zaslonu še vedno razumemo zgolj kot nedolžno razvado, ali so posledice lahko globlje? Kaj menite? Kako na družbo vpliva dejstvo, da si tisti, ki imajo interes, lahko kupijo do 50 odstotkov pozornosti, ki jo premoremo znotraj enega dne?
Miha je teoretični fizik, ki ga z užitkom poslušaš, čeprav ga včasih težko razumeš. Ponižnost je pojem, na katerega sem pomislil, ko mi je goreče pojasnjeval, kaj se je dogajalo v prvi sekundi po nastanku vesolja. Med drugim mirno namigne, da obstaja možnost, da konca sveta ne bo zakrivil človek, pač pa fizikalno dejstvo, da stvari silijo v bolj stabilno stanje. Celotno vesolje se lahko v trenutku zdrzne v nekaj popolnoma neznanega. Če pa se to ne bo zgodilo v naslednjem mesecu, pa obstaja resna verjetnost, da prav dr. Nemevšek s svojo ekipo odkrije izvor mase nevtrinov. Slednje pa bi lahko pomenilo, da je več vesolj. In morda tudi bogov. Če sem prav razumel, seveda.
Prebujeni marec nadaljujemo z nizom vprašanj, vezanih na popularizacijo raznovrstnih spolnih idenitet. Koliko sodobnih spolnih opredelitev poznate? Kaj povzroča, da jih je vedno več? Kakšen družbeni problem naslavlja poplava spolnih identitet? Je politično korekten odnos do vseh spolnih identitet treba regulirati s predpisi, zakoni in bontoni? In ne nazadnje: Kako homofobna se vam zdi naša družba od ena do pet?
Sara Briški Cirman je Raiven, kadar poje, Sara pa, kadar ne. Včasih je tudi oboje. Naša raketa za Evrosong je magistrica solo petja, harfistka, kmalu pa bo končala študij psihoterapije. Upravičeno sklepaš, da samo sebe precej dobro razume. V debati razkrije veliko več, kot od estradne umetnice pričakuješ. Tudi to, kaj človeka zanese v nastopaške poklice. Za nameček pa pojasni še, kaj v jeziku teoretikov zarote pomeni, če imaš prstanec daljši od kazalca in se izdajaš za žensko. Ne vem, če si želite izvedeti, a kaže, da boste. Uživajte, jaz sem. Zelo.
Nadaljujemo s kvotami, ki so priljubljeno orodje za doseganje družbene pravičnosti. Pri nas so precej popularne ženske kvote, poznamo pa tudi druge. Na neki kanadski univerzi so razpisali dve profesorski mesti: za prvo so se lahko potegovale le osebe, ki niso heteroseksualne; za drugo pa osebe, ki z barvo kože zastopajo eno od manjšin, torej osebe, ki niso »bele«. Česa vsega se po vašem mnenju lahko lotimo na ta način? Kje v družbi opazite neproporcionalnosti, ki bi jih lahko na ta način obravnavali? Je v javnih službah premalo Notranjk, premalo navijačic Mure ali nemara nebinarnih Ljubljančanov, ki so naročeni na desnosredinski tednik?
V prvi epizodi prebujenega marca nas zanima, kako razmišljate o moderni tezi, ki pravi, da je svet, kakršnega poznamo, precej slaba posledica precej nasilne dominacije moškega spola. Kako se opredeljujete do te trditve? Kaj nam je storiti, da bosta sedanjost in prihodnost spolno pravičnejši?
Jure Gregorčič je dolgoletni avtomobilski novinar in bencinski odvisnik z izjemnim pripovednim navorom. Če poslušate podkast Atmosferci, veste, da gre za tistega dolenjskega patriota, ki bi si na premcu jahte posadil brajde šmarnice. Je mož izjemne pripovedne in nazorske širine, ki zna povezati inženirstvo s humanizmom in čigar uho je v diferencialu terenskega vozila sposobno slišati poezijo.
S Cirejem v zadnji ediciji feburarskih debat o materializmu ukazujeva izstop iz miselnih okvirjev, ki jih določa aktualna paradigma. Ideja (prevara?) tržnega gospodarstva je, da imamo vsi lahko vse, če le izločimo dovolj pota. V teoriji začnemo dirko v enakih pogojih, konča pa se celo zgodovino s približno podobno redistribucijo bogastva in kupom slabo volje. Pa tisti, ki imajo najmanj, se največ potijo. Stranska posledica neskončne gospodarske rasti so še precej dokončne posledice. Socialne, nasilne in podnebne. Ste pripravljeni idejo, da je prosti trg sredstvo, ki omogoča, da ima vsak lahko vse, zamenjati s čim drugim? S čim bi zamenjali tržni kapitalizem/korporativizem na posteljici iz kvazidemokracije? In kaj pričakujete v zameno?
Ste kdaj razmišljali, v kakšnem odnosu sta vaša identiteta in naša zgodovina? Kaj pa o tem, zakaj imajo vsi zmagovalci ali zmagovalke demokratičnih volitev, diktatorji in diktatorice (ko se bodo zgodile) apetite po reviziji zgodovine? Zakaj so si partizani in osamosvojitelji tako ljubko podobni? Se zgodovina res ponavlja? Je res črnobela? So zgodovina samo dejstva ali je pomemben tudi kontekst? Kaj, če sploh kaj, nas lahko zgodovina nauči? O vsem tem sva prijetno zabluzila s pronicljivo in za potrebe Mihilizma dovolj poljudno zgodovinarko dr. Matejo Ratej.
V tretji veleizdaji materialističnega februarja se sprašujemo, če je aktualna porazdelitev svetovnega bogastva lahko težava? Kako bi takšno trditev dokazali ali ovrgli? Kako bi se vi lotili izziva? Vas mika socialistična uravnilovka, ukinitev dedovanja, ali imate zasebno utopijo, za katero še nismo slišali? Na dan z besedo!
Tokrat razpravljamo o energiji, katere potencial nekateri primerjajo z Bogom. Reče se ji Denar. In je najpomembnejša stvar v življenju. Zapisujmo jo z veliko začetnico; kajti večina ljudi ideji denarja posveča več časa kot molitvi. Najmanj štirideset ur na teden, če smo natančni. Kako razumeti denar in preživeti? Kako sploh razmišljati o njem? Kaj boste o denarju povedali svojim otrokom? In nenazadnje: koliko ga je ravno prav?
Če že ni edini slovenski pisatelj, ki je stal na Everestu, je zagotovo edini, ki je stal na Daulagiriju. In edini, ki živi izključno od pisanja. O padcih in vzponih življenja govoriva. Tistih, ki so bili. Pa tudi onih, ki šele bodo.
Se vam zdi, da živite v pravični ali nepravični družbi? Je bogastvo, ki ga znotraj družbe proizvedemo skupaj, porazdeljeno pravično ali imate kakršne koli pomisleke?
Kdo stoji za našo voljo? V kolikšni meri smo pri odločanju avtonomni? Zakaj nam je vedno všeč aktualna hitra moda? Zakaj nam ni všeč tista iz septembra lani? Zakaj si vgrajujemo silikonske ustnice? Zakaj verjamemo v bogove institucij? Zakaj verjamemo v denar in blagovne znamke? Zakaj verjamemo vplivnežem? Zakaj so trupla v poročilih prav, golota pa narobe? Ob totalnem razmahu informacijskih tehnologij, umetne inteligence in družbenih omrežij, ki rudarijo vašo pozornost in jo prodajajo oblikovalcem vašega mnenja, torej oglaševalcem tega in onega, je nujno razmisliti prav sledeče: v kolikšni meri naša stališča in poglede na svet ter življenje konstruirajo naši in v koliko tuji interesi?
Med izmi tega sveta tokrat izpostavljamo budizem, ki naš način življenja nagovarja na zanimiv način. Primož Korelc Hiriko je odsedel svoje. In razmislil. O življenju, vesolju in nasploh o vsem. Bivši budistični menih je leta preživel v osamljeni meditaciji in kontemplaciji po širnem svetu. Na Dolenjskem je ustanovil budistični gozdni samostan Samanadipa. Zadnje čase kot laični budist govori tudi v javnosti. Je specializant psihoterapije in logoterapevt. Operater Mihilizma priznava, da se ob debati že dolgo ni tako zabaval.
V drugi epizodi transhumanističnega januarja se v Toplovodu posvečamo vplivu tehnologije na človeka, njegov um in telo. Kam gre tehnološki razvoj v odnosu do naše vrste? Kako spreminja in bo spreminjal naša življenja? Od izuma interneta do današnje nerazdružljivosti z informacijsko tehnologijo je čas minil v sunku, ki ga nismo zmogli sproti integrirati. Pravijo, da živimo v času zadnjih povsem bioloških generacij. Kakšna bosta človek in njegov svet bližnje prihodnosti? Česa se veselite? In kaj vas skrbi?