Nedeljski gost

Živim dvojno življenje

Legendarna gledališka in filmska igralka Milena Zupančič o teatru včasih in danes, sodelovanju z režiserji, svojih prvih vlogah ter nepalskem srečanju s Tadejem Golobom

UME201604221z-ziga924
Milena Zupančič
foto: Bobo

Ognjevita, hkrati nežna in brezčasna. Gledališka in filmska igralka Milena Zupančič ima od vseh letnih časov najraje čarobno jesen. Njen opus obsega več kot 120 gledaliških in 80 filmskih vlog. "Bil je splet srečnih okoliščin, ker sem delala v takem gledališču, s takimi režiserji in ker sem imela take vloge." Letos jo lahko gledamo v beograjskem gledališču v vlogi Sonje v predstavi Cement Beograd, za katero je septembra prejela najvišjo nagrado na Bifetu. Režiser Janez Pipan ji je ponudil vlogo mame Veronike Zarnik, Jančarjeve tragične junakinje, v predstavi To noč sem jo videl, hrvaški režiser Dalibor Matanić pa jo je angažiral v televizijski nadaljevanki Područje bez signala (Območje brez signala). 

"Že celo življenje živim eno tako dvojno življenje. Ko pridem domov, pozabim na teater. Ukvarjam se z drugimi stvarmi, z drugimi ljudmi. Če bi bila samo doma, pa bi bila zelo nezadovoljna. Kombinacija obojega mi ustreza, da lahko sploh tako dolgo zdržim. Ne vem, ali bi bilo drugače, pri teh letih mogoče ne bi bila tako pripravljena delati."

Ko je končala Akademijo, je dobila povabilo obeh teatrov, Drame in Mestnega gledališča. "Seveda je treba vedeti, da je bila takrat Drama nekaj čisto drugega, da se je tja zelo težko prišlo. Kje pa, da boš ti z Akademije kar glavno vlogo igral, to ni bilo mogoče." Svojo igralsko pot je za nekaj dni res začela v ljubljanski Drami, a je bila ugotovitev, da bo nekaj časa zgolj hodila čez oder, povod, kot pravi, za njeno najboljšo karierno odločitev. V Drami je dala odpoved in se za skoraj enajst let zaposlila v Mestnem gledališču, ki ga je takrat vodil umetniški direktor Lojze Filipič. Prav njemu pripisuje izključne zasluge za Mileno Zupančič kot igralko. 

"Zelo dobro se spomnim nastopa v prvi Partljičevi igri. On je bil takrat še učitelj na Sladkem Vrhu. Igrala sem učiteljico Veroniko, z belo baretko na glavi in ozko obleko. Spomladi smo začeli vaje, do konca junija je bila predstava že končana. Milena se je čez poletje malo zredila. Pridemo jeseni v teater in treba se je bilo obleči v kostume. Meni je bilo vse premajhno in vse pretesno. Takrat me je gospod Lojze Filipič, ne morem mu drugače reči kot gospod, ker je bil res velik gospod, kar lepo okaral. Je rekel: 'Kako si drznete kot mlada igralka privoščiti, da se čez poletje zredite.' Zapomnila sem si, da se moraš v tem poklicu določenim stvarem odpovedati. Ni vse krasno in enostavno. Največ sem z Akademije odnesla od gospe Vide Juvan. Ona je rekla: 'Igralec nikoli ne reče, da nečesa ne zna, nikoli ne reče, da nečesa ne zmore, in nikoli ne zboli.' Tega se še danes držim."

Prizna tudi, da jo je občinstvo vedno imelo rado. Ob letošnjem gostovanju v Beogradu jo je najbolj skrbelo to, da bi je druge generacije občinstva ne sprejele. "Kako bo pa zdaj? To so nove generacije in vse to. V hipu je bilo vse tako kot včasih. Oni v primerjavi s številnimi našimi nimajo izgube spomina, takoj so vedeli, kdo sem in kaj sem delala v življenju. Lepo smo delali, a bilo je tudi zelo naporno." Letošnje leto je bilo zanjo prelomno tudi v pogledu, da je v SNG Drama Maribor prvič delala kot njihova in ne gostujoča igralka. Pove, da jim ni bilo nič naklonjeno, od vročinskih valov do mraza, a kljub temu: "Vaja je dolga, po štiri ure. Perfektno smo se razumeli in delali skupaj. Po domače rečeno, ni bilo 'špilferderberja'. Za mariborsko občinstvo nisem pričakovala, da bo tako imenitno gledalo predstavo. Bilo je tako tiho, da si lahko miško slišal. Bomo videli, kako bo na gostovanjih."

Vsekakor posebna pa je zanjo še vedno predstava Boris, Milena, Radko. "Bili smo pravi kolegi, marsikaj smo preživeli skupaj. To še vedno, a zdaj moramo žal kaj zdržati brez Dušana." Dušanom Jovanovićem je sicer uprizorila 15 predstav, čeprav je v zavest ljudi prišlo, da sta veliko delala skupaj. "Nikoli me ni zasedel, da zdaj bo pa Milena igrala v moji predstavi. Vedno me je zasedel le takrat, ko se mu je zdelo, da sem najboljša izbira za določeno vlogo." Ko gredo igralci v pokoj, je navada, da dobijo poslovilno predstavo. Boris Cavazza, ona in Radko Polič - Rac je niso dobili. Potem je v Drami Eduard Miller prosil prav Dušana Jovanovića, da za njih nekaj napiše. 

"Ljudje so pričakovali, da bodo na odru gledali neko rumeno tabloidno zgodbo, v resnici pa je šlo za to, kar je sicer še zmeraj malo tabujska tema, da se na stara leta erotika ne spodobi."

Iz gledališke predstave so pozneje naredili tudi film. "Vsaka dobra zgodba je tudi ljubezenska zgodba, malo žalostna, malo bridka, malo smešna, tako kot življenje." 

Tudi življenje teatra se je spremenilo. Veliko je mladih ustvarjalcev gledališča, ki ne le igrajo, ampak tudi pišejo dramska besedila. "O mladih, s katerimi sem sodelovala, imam zelo dobro mnenje. O predstavah, ki sem jih gledala, pa imam zelo redko dobro mnenje. Prav je, da mora vse biti, in zavedam se tudi, da sem v drugem času, mogoče je to krivo."

"Zdi se mi, da je teater preveč zapadel v projekte. Mislim, da nimajo poguma ali pa ne znajo delati velikih besedil, ki jih lahko absolutno zelo moderno narediš, če je misel moderna, klasični kostumi so lahko še vedno zraven. Zdaj pa se nenadoma bolj ali manj samo sprehajamo od enega projekta do drugega. Vsi igralci pišejo besedila, ne vem, jaz sem najbrž prestara, da bi mi to ustrezalo. Mislim, da je tukaj več neznanja in strahu se spopasti z nekim resnim besedilom."