V svoji preteklosti Cukrarna ni bila pojem arhitekturne lepote, postaja pa zdaj konstrukcijska posebnost, ki bo mnogo več kot največji galerijski prostor pri nas.
Končan je 11-letni projekt obnove Cukrarne, ki hkrati izziva kot arhitekturni objekt in kot novi umetniški center
Še v 80. letih je Cukrarna veljala za ljubljansko sramoto, bivalne razmere v njej so bile daleč od primernih, sanitarna inšpekcija je zahtevala, da jo je treba izseliti. Zaprta pa je postala prostor nelegalnega naseljevanja.
Zgodba gre naprej: leta 1987 so prebivalci skupnosti Poljane zahtevali, da se jo poruši, a so jo naslednje leto zaščitili kot kulturni spomenik, leta 1990 pa jo razglasili za spomenik lokalnega pomena. Leta 2008 je njena lastnica postala Mestna občina Ljubljana.
O Cukrarni razmišljajo: arhitektka Maruša Zorec, arhitekt Rok Žnidaršič, Boris Matič, Andrej Smrekar, nekdanji direktor Narodne galerije, neposredno iz Cukrarne pa se je javila Nina Zagoričnik z gostoma: Blažem Peršinom, direktorjem Muzeja in galerij mesta Ljubljane ter Alenko Gregorič, prvo umetniško vodjo Cukrarne.
