Pravnik Miha Šepec je v Odmevih komentiral morebitno spreminjanje zakonodaje na področju spolnega nasilja tudi z besedami, da bi se lahko "spolna igra spremenila, predvsem za moške". Omenjal je, da naj bi koncept "ja pomeni ja" lahko pomenil celo uvedbo pisnih potrdil pred spolnim aktom. Besede, zelo verjetno ne zlonamerno izrečene, odslikavajo širši problem pogleda na razmerje med spoloma v naši družbi. Je moški še moški, če mora slišati od partnerice, s katero gre v posteljo (pa ne nujno le tja), izrecni pristanek? Seveda je. Pravzaprav v svojih interakcijah ves čas preverjamo občutje drugega. Ko nekoga povabiš na kavo, lahko takoj začutiš, ali je za ali ni? Zakaj bi nam ti alarmi odpovedali, če nekoga povabimo med rjuhe? Del spolne igre, ki jo je omenjal dr. Šepec, je lahko tudi izmikanje in približevanje, a samo zelo birokratski psihopat bi za pristanek na odnos potreboval pisno soglasje. Naši medsebojni odnosi so prepredeni z mešanimi signali, z zmedenimi željami, a dva odrasla, ki se "spravita spolno občevat", pač vesta, ali sta bila oba za. Tu dilem ne bi smelo biti. Zakaj torej so?

Pogled na koncept "ja pomeni ja" kot na nekakšno navidezno izgubo moškosti v moškem je del širšega pogleda na razmerje med spoloma. In tisto, o čemer se moramo resno pogovoriti, je prikrita ali pogosto zakrita mizoginija v družbi. Ta se odraža tudi v novicah črne kronike, ko moški v "ljubosumju" prereže vrat svoji partnerici. Čustvo ne mori. Mori človek. In to ne človek, ki ima dobro povezavo s svojimi čustvi ali stik s čustvi drugega. Ko moški umori nekdanjo partnerico zaradi ljubosumja, jo umori zaradi občutka prikrajšanosti, ker se mu zdi, da mu je bilo odvzeto nekaj, kar mu pripada.

Ljudje pa si ne pripadamo, lastiti si človeka je med odraslimi dojemanje, ki ga lahko izpeljemo samo iz pogleda, da je razmerje med dvema neenakovredno. In položaj žensk je v tej družbi v zelo številnih situacijah še zelo neenakovreden. Ta neenakovrednost se izraža tako v velikih kot v zelo drobnih izrazih.

Ko so ženske punce do poljubnih let, ko se reakcija na šovinistične šale jemlje za preobčutljivost, ko se ženski, ki vskoči v besedo, reče histerična, ko se uspešne poslovne ženske po pravilih sprašuje o družini, ko je biti feministka žaljivka in še bi lahko naštevali. Ti znaki mizoginosti se pokažejo tudi, ko govorimo o spolnem nasilju, ko se bolj kot storilca preizprašuje žrtev. Ko mora ta spregovoriti – ne takrat, ko se zato sama odloči, pač pa takrat, ko družba presodi, da je to primerno. Ko mora kot žrtev tudi odigrati primerno in vzorno svojo vlogo. Ponižna, ranjena, nesamozavestna.

Zakaj se kot družba ne sprašujemo o tem, kako ljudje na položajih – moški in ženske – izkoriščajo svojo moč do tistih, ki so jim nadrejeni? Namesto tega se bolj sprašujemo o skritih motivih žrtve, zakaj je pa molčala do zdaj, zakaj ni spregovorila.

Namesto, da bi jih opolnomočili, jim odvzamemo moč. In moč jim odvzamemo prav s tem, da v njihovem imenu govorijo drugi. Pogosto se moškemu govoru pripisuje splošnost, generičnost, ženskemu pa posameznost. Moški govorijo in se izrekajo v imenu celotne družbe, ženska govori v svojem imenu. Moški misli drugega, ženska drugi je.

Primere za to najdemo od krilatic "za otroke gre" do govorjenja o pravici do splava in neplačanega gospodinjskega dela.

Profesor Igor Pribac prihaja z Oddelka za filozofijo, ki še nikoli v zgodovini ni imel predstojnice. Ženske in feministične študije so rezervirane le za en predmet. Pri vseh predmetih pa nastopa le peščica filozofinj. Te so v pestri mizogini zgodovini filozofije spregledane, pa čeprav se uvid Simone de Beauvoir lahko primerja z Marxovim, so filozofinje vselej predmet razprav le ženskih oddelkov in filozofij.

"Mislim, da zdravstvo bolj kot žensko v tej funkciji potrebuje mogoče celo res kriznega menedžerja," je mimogrede nedavno navrgla sekretarka na ministrstvu za zdravje Alenka Forte in povedala več, kot je želela. Namreč to, da mizoginost nima le moškega spola, pač pa je vse prevečkrat to tisto, kar je res enakopravno porazdeljeno med obema spoloma.

V letu 2021, ko smo sami sebe že prepričali, da so razlike med spoloma nekaj, kar ne obstaja, ko sta mizoginost in feminizem roza slon v našem prostoru. Saj smo ja enakopravni in enakovredni!

Dokler nismo – kot že tolikokrat – znova ugotovili, da nismo enakovredni niti pri izražanju želja, tistih o družbi in tistih v postelji. In zato se moramo pogovoriti. Večkrat in predvsem tudi tam, kjer se najmanj želimo pogovarjati.

*Mizoginija je sovraštvo, odpor oz. nenaklonjenost do žensk.