Zapisi iz močvirja

Vse v enem

Ob novem letu si lahko želimo marsikaj, le tega ne, da bi se našel novi minister za zdravstvo.

Začnimo leto z optimističnim tonom. Da se nam ne bi spet zgodilo, da bomo konec leta 2021 vili roke k nebu, naj se to že enkrat konča in naj se začne 2022. Ko vsakdan spremljamo v kontekstu in s čim širšim pogledom, naša realnost postane lažje razumljiva. V glavnem pa bolj optimistična …

Če samo pogledamo situacijo z zdravstvenim ministrom ... Preden je odstopil, je vsa država trepetala z njim, ko smo ga občudovali med napori, kako obvladati epidemijo. Zdaj, ko ga ni več, gre epidemija enako slabo naprej; kar nam pove, da dela novi zdravstveni minister enako slabo, kot je delal stari zdravstveni minister; potemtakem ni bilo nobene logične potrebe, da je odstopil.

Novi zdravstveni minister je predsednik vlade. Kot uči slovenska politična zgodovina, sta identično igro oba moža enkrat že odigrala, ali če hočete: isti ples sta že plesala in oba, z njima pa še vsi ostali, vemo, kako je, ko premier postane še zdravstveni minister. Kot omenjeno, je enako slabo, kot je bilo prej. Kar nas vodi, podžgano z optimizmom novega leta, na zanimivo razmišljanje.

Torej; premier je premier, se pravi prvi minister. Ob tem je še zdravstveni minister.

Če pogledamo realno, je tudi zunanji minister. Oseba, ki je zunanji minister v Mladiki, je namreč premierju tako zelo podobna – po glasu, stasu, sploh pa po mislih, stališčih in dejanjih – da zlonamerni že tako natolcujejo, kako gre, če že ne za klona pa vsaj za neverjetno podobnost med obema možema. Tako je premier prvi minister, zdravstveni minister in zunanji minister.

Še naprej; pravosodna ministrica je oni dan potožila, da so seje vlade na daljavo pogosto tako na hitro sklicane, da ona ne more pravočasno do računalnika in je večkrat nepripravljena in ne ve prav dobro, čemu in katere sklepe sprejme vlada. Tako predvidevamo, da zaradi pravosodne ministrice z daljšim reakcijskim časom sprejema odločitve za njen resor kar premier. Tako ima ob zdravstvenem in zunanjem na grbi še pravosodno ministrstvo. Ki mu je tudi sicer ljubo – in pravosodni sistem je spoznal tudi od znotraj, kot se reče.

Ampak se tu še ne konča. Zagotovo mora skrbeti še za ministrstvo za šolstvo. Ministrica je ves čas na robu joka in ko ženski hormoni tako divjajo, je potrebna trdna moška roka, ki jo premier zagotavlja že zadnjih 30 let … Medtem ko ministrica hlipa, premier s trdno roko skrbi za šolstvo tako, da ga ni …

Torej vsaj delno ob zdravstvenem, zunanjem in pravosodnem ministrstvu vodi tudi šolsko ministrstvo. O notranjem ministrstvu ne bomo izgubljali besed. Kot vemo, ga je notranji minister zapustil že pred pol leta in premier ga je pustil v pisarni le zato, da je državljan Hojs dobro videti, ko je obkrožen s specialno enoto. Sklepamo torej, da že od ministrovega odstopa, se pravi vsaj pol leta, premier vodi tudi notranje ministrstvo iz preprostega razloga, ker notranjega ministra nimamo.

Nato imamo še ministrstvo za kulturo; težko je trditi, da tudi tega vodi premier, vsekakor pa ministrstvo deluje, kot da ga ne vodi nihče. Zagotovo pa premier vodi direktorat za medije. Ob tem premier zagotovo ne vodi ministrstva za delo, vodi pa ministra za delo in po delu še za nos. Kar je pravzaprav eno in isto …

Kaj še nam ostane? Vsake toliko verjetno pride premier na ministrstvo za infrastrukturo, kajti minister se tako rad vozi z vlaki, da je redko v hiši. Obrambnega ministrstva premier sicer ne vodi, kajti tam kraljuje najbolj bojevit mož, ki ga je dala krščanska misel od križarskih vojn sem; se pa rad ponudi, da gre namesto ministra v trgovino. Da pomaga vsaj s špecerijo.

Hočemo povedati, vse v optimističnem tonu, kako se nam zdi skrajno primerno, da se je toliko ministrstev združilo v možu, ki je – tako mnogi njegovi sodelavci, sopotniki ali samo naključni mimoidoči – izjemno delaven. Da vstaja zelo zgodaj in hodi pozno spat, kar delovni slovenski naturi izjemno imponira. In ker sta premier in njegova politična misel hkrati naklonjena tudi upravljavski učinkovitosti, se zdi združevanje ministrstev znotraj ene same osebe primerno tudi zato, ker je učinkovito. Čemu bi se zamujali z zapletenimi demokratičnimi procesi, nadzornimi organi, neodvisnimi institucijami, svobodnimi mediji in podobnim, ko pa smo lahko izjemno učinkoviti že, če je vsa vlada združena pod visokim čelom enega samega moža!

Tako je tudi prav, kajti le učinkovitost, delavnost in disciplina nas bodo pripeljale do zmage nad epidemijo; po tej zmagi pa še do številnih drugih zmag.

Zato si lahko ob novem letu lahko želimo marsikaj, le tega ne, da bi se našel novi minister za zdravstvo.