Rožnata dolina

Odnos do dogajanja v letu 2020

Jaka Smerkolj Simoneti, Luka Volk in Klara Širovnik razmišljajo o dogajanju v letu 2020 in o (post)pandemični družbi

pjimage (1)
Luka Volk, Klara Širovnik, Jaka Smerkolj Simoneti
foto: Osebni arhiv

S02E06: ODNOS DO DOGAJANJA V LETU 2020

Čeprav bo kmalu napočilo koledarsko leto 2021, zremo še v nekaj mesecev leta 2020, se strinjajo sogovorniki, ki so razmišljali o dogajanju v iztekajočem se letu. Govorili so o medijih in odločevalcih, o spremembah v družbi in osebnih izkušnjah spopadanja z epidemijo. Kako konkretno so sprejeti ukrepi za obvladovanje koronavirusa vplivali na mlade? Kako so doživljali politične in druge pritiske na medije in kulturni sektor? Kako je zapiranje javnega življenja vplivalo na njihovo delo in izobraževanje? Kaj si želijo in česa ne v letu 2021? Kaj so ta hip največja bremena družbe in za kaj bi se morali odločeneje boriti? 

Klara: "Vedno si prizadevam biti prijazna, doma mi včasih nadvlada jeza in si ne morem pomagati, a stremim k temu, da bi bila čim bolj strpna. Vem, da ni nikomur lahko, tudi tistim, ki mi grejo na živce. Pa da nosim masko in da pozdravljam ljudi na ulici in v bloku. Sem velik optimist. Vedno."

Jaka: "Za kulturo v najširšem smislu."

Luka: "Za svoboščine, kulturo in za dobre odnose. Boriti se za to in hkrati se boriti proti vsemu, kar bi lahko poglabljalo prepade." 

Sogovorniki so:

Luka Volk, študent filozofije in sociologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od oktobra piše za Mladino, med epidemijo se je ciljno ukvarjal s stiskami mladih. Je tudi didžej in član kolektiva Ustanova, ki prireja glasbene in pogovorne dogodke, ki zadevajo predvsem kvirovske tematike in koncepta klubov kot "safe space" prostorov. Pred tem se je veliko ukvarjal z begunsko in azilno problematiko kot prostovoljec v Socialnem centru Rog, pa tudi s pravicami drugih manjšin v kontekstu grožnje neoliberalnih in neokonservativnih politik kot koordinator dogodkov pri Inštitutu 8. marec.

"Pred kakšnim mesecem sem imel zelo bizaren trenutek samorealizacije, če lahko temu tako rečem. Pogledal sem se v ogledalo in ugotovil, da sem malo shiran. Shujšal sem. Ugotovil sem, da sem zelo utrujen od vsega, hkrati sem blazno apatičen ... Velik vzrok za to je pandemija sama, seveda, zdravstvena kriza, velik vzrok je tudi razočaranje nad državo, ki se mi zdi, da je pustila svoje državljane na cedilu. Kar se tiče medijev: ko ti uspe podrediti tudi legitimne medije in začneš v njih umeščati svojo ideologijo, poleg mreženja regijskih medijev, začneš v taki meri zajemati medijski prostor, da ne gre za to, da bi podcenjeval ljudi, ki te medije berejo, gre za onemogočanje dostopa do dejanskih informacij. Ko dostop do informacij ni več mogoč, ne pomaga več niti to, ali so ljudje zmožni razlikovati med tem, kaj je resnično in kaj ne. Prenasičenost je tudi že začela uspevati. Od družbe ne moremo pričakovati upora proti nečemu, s čimer se ne ukvarja v tako veliki meri, kot se ukvarjamo nekateri. Razen finančne krize, če je ta koronakriza edina v našem življenju, potem mogoče ne gledamo dovolj okoli sebe. Pozno obdobje kapitalizma, ki narekuje prekarizacijo dela, bizarna delovna razmerja, je samo eno zelo raztegnjeno obdobje krize. Mogoče nismo otroci krize, smo pa del krize od nekdaj in še vedno. Glede duševnega stanja, če izhajam iz sebe, se srečujem tudi sicer z napadi panike. Zimsko obdobje je zame težko tudi, ko nismo sredi epidemije. To so zelo veliki pritiski. To epidemijo sem relativno dobro preživel, obdržal sem neko delo na strani, na faksu mi gre še vse v redu, nisem v študentskem domu, s punco najemava stanovanje in nihče naju ni deložiral. Vsem tem hudim zgodbam, ki niso redke, sem se izognil. Če pa bi kar koli od tega propadlo, bi bila zgodba drugačna. Na Mladini smo delali daljši prispevek o mladih, iskali smo zgodbe z imeni in priimki. Opravil sem sedem krajših pogovorov, ki bi lahko naslikali neko sliko, kaj se trenutno dogaja z mladimi. Stanje je kritično, vsak dan slabše. Mladi so se bili prisiljeni reševati sami. Sistem ni bil urejen že prej, zato lahko pričakuješ kolaps, ko se zgodi kriza. Marsikomu, lahko povem iz pripovedi, ni ostalo nič. Govorim o primerih ljudi, ki so dobili minorno socialno podporo, govorim o dvejsetletnikih, ki so se morali preseliti k družini v slabšem finančnem položaju, in o mladih, ki hodijo po hrano na Rdeči križ. Mladi so postali socialni problem v tej krizi. To ni normalno, sploh pa ni normalno, če se pogovarjamo o mladih kot o prihodnosti države. Mladi v tej državi na zelo veliko žalost prihodnosti nimajo. Kaj nas čaka po epidemiji? Bomo kot družba, če se lahko kot entiteta odmaknemo od koncepta države, doživeli neki preporod? Bomo prišli iz stanovanj, ugledali svetlobo, doživeli katarzo, začeli zeleno revolucijo? Ne bo več nastrojenosti, sovražnosti, nestrpnosti? Pri svojih prepričanjih izhajam iz tega, da sem posredni optimist. Zdi se mi, če si ne delamo utvar, da prihaja nekaj boljšega, lahko kvečjemu naredimo prostor za napredek. Jaz si ne predstavljam, da bomo prišli iz te krize boljši, upam pa, da so se ljudje zavedali določenih prioritet in da bi oblast morala biti tam za njih." 

Klara Širovnik, magistrska študentka slovenistike in diplomirana novinarka. Piše za časopis Večer, lani ji je Društvo novinarjev Slovenije podelilo nagrado debitantka leta za prodorne reportažne zgodbe o ljudeh z obrobja družbe. 

"Jaz mislim, da moramo nehati podcenjevati ljudi, ki berejo medije. Zdi se mi, da vedo več, kot si mislimo novinarji, ki smo mogoče za to šolani in v ozadju nimamo političnih vzvodov. Na to radi pozabimo in hitro apokaliptično ocenimo, ker se ti mediji širijo, da imajo vpliv. Nočem zanemarjati njihove vloge, gotovo imajo vpliv, a nisem strokovnjakinja na področju medijske analitike, da bi lahko o tem sodila. Mogoče je to spet idealistično in začetniško, ampak jaz še vedno mislim, da ljudje, čeprav mogoče berejo te medije, še vedno znajo do določene mere razsoditi, kaj je 'bullshit' in kaj ne. Zato pa mislim, da je zelo pomembno, da so v nekih vodilnih institucijah, sploh zdaj med epidemijo, ljudje, ki imajo neko znanje, ne pa kar neki 'cicidu', ki pride mimo in, bog pomagaj, ne ve, kaj je virus. Tu vidim večji problem kot v teh tako imenovanih medijih. Sem se pa ob pogovoru o delitvah spomnila knjige Nevarna razmerja, obstaja tudi film. Tam je nekako tako zapisan citat, da si človek pridobi oblast nad družbo, če se ji enako spretno uspe klanjati in po drugi strani enako spretno posmehovati. Pa je ta roman bil napisan v 18. stoletju! Zdaj smo v letu 2020 in naši oblastniki, na eni in na drugi strani, to še vedno počnejo. Se pravi, da je najenostavneje nad družbo zavladati takrat, ko svoje privržence hvališ, jih kuješ v zvezde, na nekoga pa moraš vreči gnev v obliki posmeha. In to se mi zdi, da se dogaja po eni strani nad mediji, po drugi strani pa se mi zdi, v želji po novinarski objektivnosti, da se to dogaja na strani protestniškega gibanja. Ne mislim specifično kolesarjev, temveč ljudi, ki se upirajo oblasti, da si prav tako vedno izberejo nekoga, ki se mu lahko posmehujejo. V tem primeru so to zdaj vsi, češ, neumni podporniki vlade. Ošabnost politike v smislu, da jim ni treba ničesar pojasnjevati, da se jim ni treba zagovarjati, bi lahko bila usodna za ljudi, ki so trenutno na oblasti, ker je vedno dobro, da z ljudmi komuniciraš in da se odzoveš tudi na provokacije oziroma na stvari, ki se tebi zdijo provokacija. Verjetno se trenutni vladi zdijo protesti provokacija na neki način. A kar zanemariti to in postaviti ograje ter se pretvarjati, da te ni doma ... Mislim, to pa se mi zdi, da ustvarja razpoloženje, da smo tisti, ki ostajamo doma in se ne udeležujemo protestov, vedno bolj zmedeni. Če bi se tisti, ki zaupajo in sledijo ukrepom, od njih distancirali, bi to bilo res slabo, saj nam celotna svetovna slika priča, da so ukrepi potrebni. Politična stranka pride na oblast in mora v skladu z obljubami v predvolilnem obdobju tudi ravnati. Na to se zanašajo ljudje, ki so zanje volili: da bodo ravnali v skladu z dobrim, z ukrepi in potezami, ki bodo dobre za vse Slovence, ne pa samo za izbrano publiko, ki se že strinja s tem, kar zagovarjajo. To je problem razdvojevanja, da nekdo pride na oblast in dela samo za tiste, ki jih imajo radi, ne pa tudi s tistimi, ki jih nimajo radi. Saj mi smo vsi Slovenci, pa če se en strinja ali ne, vsi živimo v tej državi in vsi naši predniki so jo ustvarili. Ne moreš kar izključiti ene skupine ljudi samo zato, ker se ne strinjajo s teboj. Osebno sem v prvem valu imela kar krizico, ker se mi je zdelo, da nič ne delam, vsi so se, tako se mi je zdelo, učili nekih tujih jezikov, kupovali knjige in bog ve, kaj še vse. Jaz knjige nisem odprla. Visela sem na Facebooku in se z mačkom malo podila po hiši. Imela sem občutek, da sem zastala, da ne bo nič z mene. V drugem obdobju se je to že malo pomirilo, sem se malo nehala obračati vase, ker to počnem preveč, gledam, kaj sem že naredila in kaj bi še morala. Zdaj sem bolj zadovoljna, kot sem bila. V tem času sem se velikokrat zazrla vase in velikokrat mi ni bilo všeč, kar sem videla. Žal. To druženje s samim seboj je mogoče tudi usmeritev k spremembam znotraj sebe. Iz osebne izkušnje se mi zdi, da imam toliko površinskih in hladnih zvez v svojem življenju, da to v meni vzbuja občutek, da so sreča neki bežni občutki, ki so komajda užitki. Da bi sreča morala biti konstantno čustvo, da si v srečo sposoben vtkati tudi razočaranje in žalost. Da so pa nam bili zdaj odvzeti hipni užitki v tem obdobju, je ena žalost, je bila spodbuda, da smo ljudje videli, da nismo srečni, ker preveč gradimo na trenutnih: fajn se imam in ne vem, kaj. Mislim, da se je revolucija zgodila v meni v tem času. Poskušala bom v življenju bolj graditi na nekih trajnostnih občutkih in ne toliko na tem, kar mi je všeč v tem trenutku. Želela bi si, da bi se to zgodilo tudi pri mladih. Pogosto se tolažimo, da se je vredno sprostiti, da lahko grem ven, čeprav imam jutri službo ... Vredno je gledati stvari dolgoročno. Saj si je v redu kaj privoščiti in spustiti vajeti, a dajmo raje graditi na nekih trajnih odnosih, na trajnih službah in trajni sreči, če ji lahko tako rečem, čeprav nam ni vedno v užitek."

Jaka Smerkolj Simoneti, magistrski študent, ki vzporedno študira gledališko režijo in dramaturgijo. Ukvarja se z gledališčem, piše dramska besedila, sodeluje pri ustvarjanju predstav, piše gledališke kritike in članke za portala Koridor in Neodvisni. 

"Na akademiji se veliko pogovarjamo o obdobjih v zgodovini bolezni in kakšen je bil njihov vpliv na gledališče. Profesor za režijo Tomi Janežič je govoril o Shakespearovem času, ki je bil prepleten z boleznijo, a so se občinstva, ne glede na to, da so bila gledališča dalj časa zaprta, vračala. Vedno so čutila potrebo po umetnosti, skozi zgodovino pa se je izkazalo, da je veliko bolj kot bolezen za umetnost problematična oblast, ki jo preprečuje. V tem trenutku nekaterih vladnih potez ne razumem. Za odpiranje trgovin je logično, da je zadaj povsem tržna logika. Šole in gledališča odpirati za en teden, ne vem, kakšen bi bil učinek. Vsi se po moje lahko strinjamo, da bi vsi potrebovali zaupanje v neki načrt. Priče pa smo odločitvam in potezam, ki se kažejo kot dnevne domislice. Tudi zato je ta občutek negotovosti tako velik, saj nimamo občutka, da nekdo razmišlja o daljnoročnih strategijah. Je pa absolutno razlika pri osebah, ki imajo neka fiksna delovna razmerja, in posledicah za ljudi, ki nimajo stalnih delovnih razmerij in so odvisni od tega, da javno življenje živi. Vse je povezano s tem, da ni jasno, kdo je vrhovna avtoriteta na določenem področju. Lahko govorim za področje kulture, kjer je naš minister material za online 'meme', ker se odloči, da se mu več ne ljubi in gre domov. Umanjkanje avtoritet, strokovnih avtoritet na strokovnih področjih se zelo pozna. Vse bolj se poudarjajo tudi razlike in delitve v družbi, edini potencial, da se stopi skupaj, je v kontradikciji proti nečemu. Kaže se tudi velika nemoč. Ustvarjalni zagon pa ostaja, ne čutim ustvarjalne stiske. Se pa zelo jasno kaže delitev na ljudi, ki se skušajo spopadati s tem novim digitalnim prostorom, v katerem smo se znašli, in na tiste, ki snujemo prihodnost, ko bomo spet lahko delovali v živo in bo gledališče potekalo, če rečemo temu, normalno. Največja duševna stiska sta negotovost za prihodnosti in strah, a sem jaz zdaj investiral toliko časa v študij enega medija, ki je v taki obliki popolnoma onemogočen. Situacija ni rožnata, predvsem je negotova. Treba se bo boriti za to prihodnost. Znotraj svoje akademije smo deležni veliko podpore: v ustvarjalnem smislu in kar je mogoče ta hip še bolj pomembno, v osebnem smislu. Če bi večkrat prišlo v javni diskurz, da bodo mladi na neki točki živeli državo naprej, bi se mogoče kaj spremenilo tudi v smislu ukrepanja, razmišljanja. Težko govorimo o spremembah v družbi, zdi se mi, da je v specifični poziciji. Nimam občutka, da se dogaja neka velika revolucija duha, je pa res, da smo kot družba izolirani ... Za to, da lahko gradiš na sreči, pa morajo biti izpolnjeni neki pogoji, to je podoba družbe, da lahko razmišljaš o tem, da se boš mogoče lahko celo upokojil. Proizvod negotovosti je po moje zatekanje k hipnim užitkom."