Rožnata dolina

Razlogov, da se mladi pozneje odločajo za družino, je več

Kakšne družinske vezi imajo mladi in kako si predstavljajo načrtovanje svoje družine? Kaj jim pomeni in predstavlja družina? Kdo se lahko o njej odloča?

pjimage (3)
Brina Jerko, Andraž Fink, Iva Štukelj
foto: Osebni arhiv

S02E04: ODNOS DO (NAČRTOVANJA) DRUŽINE

S tremi mladimi razpravljamo o odnosu do družine. Pravijo, da imajo doma dobre odnose in si ne predstavljajo, kakšno je, zlasti v obdobju zaprtja javnega življenja, življenje otrok oziroma mladostnikov, ki so doma v neurejenih pogojih, celo izpostavljeni karšni koli obliki nasilja. Zato pa v razpravi ponujajo vpogled v njihov odnos do načrtovanja družine. Otrok še nimajo, a razmišljajo o tem, kaj jim pomeni družina, ali si nekoč želijo načrtovati svojo, zakaj se za družino mladi odločajo vse pozneje in zakaj se nekateri odločijo, da otrok ne bodo imeli. Ker je tema pomembna in aktualna, smo se dotaknili tudi pravice žensk do odločanja o svojem telesu. 

Sogovorniki so:

Andraž Fink, študent drugega letnika Filozofske fakultete v Ljubljani. Študira pedagogiko in andragogiko in sociologijo. Je tudi član društva DŠAP in društva Sociopatije. Veliko se ukvarja s problematiko okoljskih sprememb, predvsem v kontekstu vzgoje in izobraževanja. Je član gledališke skupine in pevskega zbora, obiskuje tudi glasbeno šolo, kjer se uči klasičnega petja.

"Vrednost diplome se manjša, je skoraj brez pomena, zato se čedalje več časa šolamo. Pa tudi varna zaposlitev, stalni dohodki, tukaj nastane problem. Zaposlitvena problematika je slabša iz dneva v dan. Mislim, da mi moja izobrazba omogoča spekter zaposlitve, je pa problem kakovost: delovni pogoji, plača, prosti čas. To je prvi pogoj za načrtovanje družine, otroku bi rad omogočil čim več. Da ima možnosti doseči vse in da denar ne bi bil problem. Otrok je finančni zalogaj. Pa tudi nekateri delodajalci gledajo na to: v redu, ženska bo noseča, eno leto je ne bo, potem bo še otrok zbolel vsaka dva tedna. To je zalogaj za delodajalca, a v 21. stoletju to več ne bi smel biti problem. Vsak ima pravico do dela, enake zaposlitve in ne vem, zakaj bi tukaj delali razlike. Moje razmišljanje o tem, v kakšen svet bo prišel moj otrok, je zelo pogojeno z okoljsko problematiko. To je eden največjih problemov, s katerimi se je človeštvo srečalo. Če se ne bomo s tem začeli spopadati takoj, ne bo več smiselno oziroma etično imeti otrok, saj se bodo rodili v svet, poln neenakosti, revščine. Odločal se bom glede na to, ali bodo moji otroci in otroci mojih otrok lahko imeli neko normalno, polno življenje. Načeloma si želim imeti otroke in če se izkaže, da okoljska problematika ne bo končala človeštva, to sploh ni vprašanje. Ne razmišljam toliko, zakaj bi imel otroka, ker bi ga imel, a bolj razmišljam, zakaj ne bi imel otroka. Si pa posamezniki različno predstavljamo, kdaj se začne življenje otroka. A to, da se o tem ženska sama odloča, ne bi smelo biti predmet politike. Vsak ima pravico odločati se o svojem telesu. Nisem se preveč poglabljal v razmere na Poljskem, a vem, da je to zgodovinsko zelo tradicionalna država, kar je velik dejavnik. Država in cerkev sta ločeni na papirju, a se v odnosu do žensk in skupnosti LGBTQ+ jasno vidi, da ni tako."

Iva Štukelj, absolventka magistrskega študija psihologije v Mariboru. Med študijem je veliko časa posvetila izvajanju različnih interaktivnih delavnic za mladostnike in mlade odrasle, interdisciplinarnim študentskim projektom in prostovoljstvu. Vseh pet let je delovala v Društvu študentov psihologije Maribor, še vedno pa je dejavna pri kulturnem društvu Mladinski center IndiJanez, in sicer pri projektu Šteker, ki ponuja podporo in pomoč pri čezmerni uporabi digitalnih tehnologij. V prostem času uživa v pridobivanju novih spretnosti (akrojoga, plezanje ...), hribolazništvu in ustvarjanju. V zadnjih mesecih pa pozornost usmerja v opravljanje študijske prakse, magistrsko delo oziroma zaključek študija.

"Zakaj se za družino odločamo pozneje? Razlogov za to je več. Imamo dostop do informacij, zato si ljudje ustvarjajo različne predstave, kako bi radi živeli. Veliko mladih ogromno potuje in si ne znajo predstavljati, da bi še v to vključili otroka. Morda ga imajo pozneje, ko ga lahko vključijo v svoje življenje. Pa tudi dalj časa študirajo, pridobitev izobrazbe in pozneje službe traja dlje. Imamo pa tudi veliko informacij, kakšna bi morala biti mama, vzgoja, na kaj biti pozoren, kaj vse lahko gre narobe. Pri nekaterih posameznicah pride do pritiska, strahu, da temu ne bodo kos. Kar lahko podaljša to dobo, da so mladi pripravljeni na otroka. Pomembno je, da ženska čuti, da želi imeti otroka, saj bo tako vzgajan v okolju, kjer je želen in brezpogojno ljubljen, ne pa, da ima otroka, ker od nje to pričakuje družba. In torej ne zaradi želje, da bi vzgojila otroka in mu ponudila prijetno okolje, v katerem bo lahko odraščal. V valu vseh teh informacij se res lahko počutiš izgubljenega, ne veš, kako in kaj. Je pa dobro, da se z otrokom in mladostnikom pogovarjaš, kaj si on želi. Je pa, ko smo se pogovarjali o internetu in digitalni tehnologiji, eno vprašanje, kdaj otroka izpostaviti temu. Ali ga pri letu, dveh preveč izpostavljaš digitalnim tehnologijam. O tem je treba razmišljati in je pomembno za razvoj otroka. Ljudje, ki jih poznam, hitro širijo fotografije otrok po družabnih omrežjih. Mislim, da bi to moralo ostati v zasebni rabi do takrat, ko se lahko otrok oziroma mladostnik odloči, katere informacije o sebi bi rad pustil na spletu." 

Brina Jerko, dijakinja 4. letnika Gimnazije Novo mesto. Zanima jo predvsem družboslovje, zato namerava študirati sociologijo. Rada ima umetnost, kadar lahko, si ogleda kakšen muzej ali galerijo. Dela tudi kot hostesa v kulturnem centru, kar izkoristi za ogled gledaliških predstav. V prostem času bere in se izobražuje o rasizmu, feminizmu, seksizmu ter spremlja aktualne dogodke.

"Ženske sprašujejo, ali bodo imele otroke ali ne. To se mi zdi zelo nepravilno, glede na to, da je tudi oče vedno prisoten pri vzgoji. Če že, bi to moralo biti vprašanje za oba spola. A pri zaposlitvi to ne bi smelo priti v poštev. Tukaj se kažejo razlike med moškimi in ženskami, ker moškega tega, se mi zdi, ne bo nihče vprašal in se vtikal v njegovo zasebno življenje, ali in kdaj bo imel družino. Izražanje mnenja je pomembno, ne pa, da ga poskusiš vsiliti drugemu. Če govorimo o Poljski, tam imajo dokaj koservativni pogled na družbo, še posebej politika. Pogosto v takih strogih režimih nadzirajo tudi reproduktivne pravice, kar se mi zdi v 21. stoletju grozljivo in absurdno, da sploh moramo o tem govoriti. A očitno je to še vedno postavljeno pod vprašaj. Pravica do osnovnih človekovih pravic. Sama si ne morem predstavljati, da bi bila v takem položaju. Verjetno prevladuje strah ..."