Globalna vas

Če nosiš masko, se te na Lomboku ustrašijo

Na indonezijskem otoku Lombok, kjer zadnjih osem mesecev živi Špela Koželj, nihče ne nosi mask, zdi se, da obolelih za koronavirusom tam ni, domačini ne verjamejo, da obstaja

fotka1
Špela Koželj
foto: osebni arhiv

Čisto drugače kot na otoku Lombok se ukrepov za omejevanje širjenja koronavirusa lotevajo v indonezijski prestolnici Džakarta:

"Sama nisem prepričana, ampak od več virov je prišla informacija, da v Džakarti policija skrbi za to, da morajo tisti, ki ne nosijo mask, kopati grobove za umrle zaradi koronavirusa."

Špeli Koželj se je po letu študija mednarodnega poslovanja in marketinga v Južni Koreji doma ponudila priložnost za solidno redno službo. Vendar jo je kmalu začelo "preveč srbeti po Aziji", da bi ostala v Sloveniji. Certifikat za varno in razmeroma lagodno življenje je tako zamenjala za precej bolj dogodivščin polno in negotovo prihodnost. Zdaj živi v Indoneziji, kruh pa si služi s priložnostnim delom na več koncih; kot svobodna publicistka piše novinarska in kvazinovinarska besedila (članke s prikritim oglaševanjem) za različne naročnike, izdeluje in prodaja nakit ter izvaja jezikovne tečaje angleščine za tamkajšnje prebivalstvo.

"Azija je dom moje duše, tu se zares počutim doma. Svobodno, čeprav pogrešam svojo družino. Ta 'nered' Azije, ti iskreni nasmehi domačinov, čudovite tropske pokrajine, ulična kulinarika za petdeset centov, to me zares razveseli. /…/ Učim se od njih, kako biti boljši človek. V Aziji najdem tisto esenco življenja."

"Tu v Aziji so vsi zelo iskreni in neposredni. Tudi če kdo poda nekoliko neroden komentar, se vse lahko reši z nasmehom. Vseh teh družbenih norm, ki jih imamo pri nas ali pa kje drugje po Evropi, bi se lahko nekoliko 'otresli' in bili bolj iskreni in nasmejani en z drugim ter manj skrbeli in hiteli. Se bolj osredotočili na to, kar se nam ta hip dogaja v življenju in ne na to, kaj moramo narediti zvečer ali kaj moramo narediti čez dve leti."