Globalna vas

Tudi sama na začetku nisem verjela v resnost koronavirusa

Dejana Bradarić je pred približno petimi leti na daljavo opravila intervju za delovno mesto medicinske sestre v domu ostarelih na Irskem, dobila službo in se še isti dan odločila s partnerjem spakirati kovčke

33207415_10156315876563446_7848939462267502592_o
Dejana Bradarić
foto: osebni arhiv

Pripoveduje o svojem doživljanju Irske in Ircev pred izbruhom epidemije covida-19 in po njem, o številnih osebnih prilagoditvah, težavnosti in odgovornosti dela z rizično skupino ljudi, ki že od marca pogrešajo obiske svojcev, ter o razvejanih posledicah zdaj že druge, bržčas spet večmesečne prepovedi gibanja onkraj petkilometrskega radija svojega bivališča ("marčevska" se je podaljšala do junija).

“Na začetku se nihče prav nič ni držal, nihče ni verjel, da je to možno, sedaj se mi pa zdi, da so se ljudje kar organizirali in da vidijo, da je resno. Še posebej, ker so Irci precej družinsko usmerjeni ljudje, imajo staro populacijo, vidijo, kako zelo jih ta bolezen prizadane. Maske nosijo vsi, tudi otroci, držijo se varnostne razdalje in ko danes gledam po svoji ulici, ni nikjer nikogar. Res so se omejili na najnujnejše.”

Dejana pravi, da ima z Irci zelo dobre izkušnje. Irska se ji zdi tudi po petih leih življenja tam še vedno pravljična, nekaj težav ji na trenutke predstavlja le irska angleščina:

“Še danes včasih, ko se pogovarjava z nekom, oba (s partnerjem) kimava in govoriva ‘ja, ja’, potem pa ta oseba gre in se obrneva eden proti drugemu in rečeva: ‘ti kaj veš, kaj je rekla?’”