Radko Polič - Rac igra na vse ali nič, je zahteven do sebe in drugih. Vrvohodec brez varovalne mreže. Fanatik, ki sebi postavlja najvišje zahteve, so ga orisali v aktualnem biografskem romanu Rac. Gledališče in film sta zaznamovala njegovo življenje in spomine. Pripoveduje o igralski poklicni poti, življenju, spominih in hrepenenju: "Moje igralske kariere je preprosto rečeno konec. Samo še živim in uživam v tem."
"Odločil sem se, da bom iskren in odkrit kot otrok."
Radko Polič je prvič v filmu zaigral že leta 1961, skupaj je igral v več kot 150 filmih in predstavah, leta 2002 je prejel tudi Borštnikov prstan: "Igralstvo je slast. Je muka in je prekletstvo. Je bolezen, je trpljenje. Je to, kar je življenje samo po sebi. A hkrati igralstvo z normalnim življenjem nima nobene stične točke." Z nekaterimi igralskimi kolegi je še vedno v zelo tesnih stikih: "Rade Šerbedžija me je nazadnje poklical prejšnjo soboto, ko je bil v Ljubljani. Drug drugemu sva se opravičevala, ker se ne smeva objeti. Škoda."
"Kaj bi svetoval bodočim igralcem? Hm, naj se raje vpišejo na kaj drugega!"
Spominja se svojega srečnega otroštva, barvitosti Bele krajine, družinske dinamike: "Moja mama je bila čudež. Ni bila mama samo meni, vsi, ki si jo poznali, so jo klicali mama. Bila je ženska z neverjetno močno energijo."
