Esther Jerina se je v drugem letniku srednje šole z družino preselila v Bydgoszcz, razvijajoče se mesto na severu Poljske, kjer po njenih besedah niso preveč naklonjeni tujcem.
Mlada podjetnica po težki izkušnji propada svojega prvega poslovnega projekta zdaj v epidemiji nove virusne bolezni išče priložnosti, in sicer s prodajo dezinfekcijskih robčkov
Esther Jerina se je v drugem letniku srednje šole z družino preselila v Bydgoszcz, razvijajoče se mesto na severu Poljske, kjer po njenih besedah niso preveč naklonjeni tujcem.
“V trgovini so se, ko so slišali, da govorimo angleško, raje obrnili stran in nas pustili same, kot pa da nam bi pomagali. Niso se obremenjevali s tem, ali bomo kaj kupili ali ne.”
“(Na začetku) ne smeš biti preveč odprt, da se te ne ustrašijo in da te ne vidijo kot vsiljivca.”
Tam je končala mednarodno šolo menedžmenta in odprla (edino) slovensko restavracijo, ki jo je morala kmalu po odprtju zaradi epidemije za več mesecev, pred kratkim pa tudi trajno zapreti.
Pravi, da so Poljakom najmanj všeč sirovi štruklji, zelo občutljivi so tudi glede cen:
“Slovenska vina so kakovostna, ampak jih seveda ne poznajo in jih zato niso pripravljeni plačati.”
