Pesnik in duhovnik, ki se je trudil potegniti iz praznoverja in neznanja slovenski narod
Duhovnik, arhivar, popotnik, pesnik, ki je bil na prelomu iz 19. v 20. stoletje izjemno odprtih nazorov, zavzemal se je za pravice malega človeka, kljub duhovniškemu poklicu pa je ves čas dvomil o čudežih. Zanimala ga je znanost, zgodovina, svoje znanje o svetu pa je nadgrajeval tudi z rednimi potovanji po Evropi in tudi dlje.
Anton Aškerc, poznan kot epski pesnik, ki nikoli ni zares našel sreče v življenju, je obiskoval celjsko gimnazijo, študij pa nadaljeval na Teološki fakulteti v Mariboru, saj je bil to najlažji način, da je reven otrok takrat pridobil izobrazbo, pravi literarni zgodovinar Aleksander Bjelčevič na ljubljanski Filozofski fakulteti.
"Na Teološki fakulteti si je ob enem želel priti na jasno s svojimi teološkimi dvomi, zato je po nemških knjigah in razpravah študiral islam in budizem, bral koran. Zelo hitro pa je po končanem študiju postal duhovnik, ampak v poklicu ni bil srečen. Bil je kritičen do nekaterih krščanskih dogem, cerkve, zato so ga v njegovem 18-letnem duhovnikovanju kar šestkrat ovadili."
Aškerc je bil kot duhovnik nekoliko drugačen, neobičajen. Ni upošteval obveznih nemških maš, maševal je samo slovensko. Ker so ga zaradi njegove trme in samovoljnosti nenehno premeščali, je med drugim služboval v Vitanju, Mozirju, Podsredi, Juršincih, nazadnje pa so ga do leta 1898 v Škalah nad Velenjem poslali k rudarjem, da bi jih odvadil preklinjanja.
"Kar nekajkrat je delovni dan preživel z velenjskimi rudarji. Tako je spoznal njihovo težko delo, nevarnosti in socialne stiske. Zato je nekega dne izjavil, da bi za takšno delo in plačilo preklinjal tudi sam." – pranečak Avgust Aškerc
