Gregor Božič o svojih začetkih ukvarjanja z vizualno umetnostjo in ljubezni do raziskovanja starih sort sadja
Gregor Božič je filmski režiser, ki je lani na Festivalu slovenskega filma za celovečerni prvenec Zgodbe iz kostanjevih gozdov dobil enajst nagrad vesna. Fotografirati je začel, ko je bil star dvanajst ali trinajst let, učil se je od očeta: "Od takrat sem imel smisel za kader, kar mi je prišlo prav, ko sem študiral na AGRFT, v Rimu in v Berlinu, saj sem si lahko sam sebi in drugim snemal stvari. Vedno sem pristopil do filma prek kamere."
"Zelo zanimivo se mi zdi, da se na fotografiji, ki prikazuje samo eno drevo in eno lestev, vidi nekaj več. Da ima fotografija zgodbo. Da ljudje lahko vidijo nekaj več kot samo drevo."
Božič je tudi ljubiteljski raziskovalec sadnih sort na Goriškem in avtor izjemno lepo oblikovane knjige Sadje sonca. V Kojskem je postavil sadovnjak, v katerem danes raste 120 dreves s 60 različnimi domačimi sortami.
"Nekega dne sem se ozrl okrog in se vprašal, zakaj so z domačije moje stare mame izginile stare sorte sadja. Že kot študent sem se odločil, da raziščem zadevo. Hodil sem po briških domačijah, po Soški dolini in Benečiji, poslušal zgodbe ljudi, ki so povezane s sadjem. Vse skupaj je preraslo v resen projekt, napisal sem tudi knjigo Sadje sonca in zapis Stare sorte na Goriškem, ki je izšel kot revija. Vse te zgodbe so me pozneje pripeljale do zgodb iz kostanjevih gozdov."
"Pregovor pravi, da trto sadiš za sinove, oljko pa za vnuke. Agronomija je v zadnjem stoletju zelo napredovala in je prisilila drevesa, da so majhna, da jih je lahko obrati in da hitro rodijo, tudi prej umrejo. Včasih so jih sadili na divjo podlago, drevesa so bila ogromna," razmišlja Gregor Božič, ki je ta hip štipendist rezident prestižnega francoskega inštituta moderne umetnosti Le Fresnoy v Lillu, kjer pripravlja instalacijo slik in zvoka s skupnim naslovom Sadeži, kakor jih sanjajo stari kmetovalci pozimi.
"Češnja vipavka je bila v času Avstro-Ogrske zelo popularna. Bila je prva češnja, ki je že bila sladka. Prve češnje so bile bolj vodene, vipavka pa je bila dovolj velika, zelo sladka, obdržala se je dalj časa. Bila je edina češnja, ki je pristala v italijanskem sadnem izboru."
Sadje in znanost, ki se skrivata za sadnimi sortami, bi morali približati znanosti, ki stoji za vinom: "Če pomislite, kakšna znanost se prodaja potrošniku, ko spije kozarec vina, in kako je bilo s tem v času Jugoslavije. Naročil si belo ali črno vino in se nisi spraševal, kaj si dobil. Tudi pri pridelovanju je bila pomembna količina." Božič dodaja, da je pri sadju še vedno tako, saj ga delimo samo na jabolka in hruške, ne pa na sorte, teren in pokrajine, kjer je posamezno drevo rodilo plodove.
