Ivor Knafelj pravi, da je bil prva dva tedna po preselitvi v Združene arabske emirate šok predvsem to, da so Evropejci oziroma belci na splošno tam malodane nadrasa.
Ivor Knafelj pravi, da je bil prva dva tedna po preselitvi v Združene arabske emirate šok predvsem to, da so Evropejci oziroma belci na splošno tam malodane nadrasa
Tokratni gost je v Združenih arabskih emiratih preživel zadnja tri leta, med epidemijo koronavirusa, ki je tudi tam ustavila poslovne tokove, pa sta se z nosečo ženo odločila, da obiščeta rojstno Prekmurje ter za bujno zelenje zamenjata puščavo in ponekod podobno bujno, vendar umetno vzdrževano zelenje. Ivor se je tako prvič po dveh letih spet ustavil v Mladinskem informativnem in kulturnem klubu (MIKK) v Murski Soboti, kjer je kar petnajst let deloval v kulturi; pobiral državne drobtinice in skupaj z drugimi lokalnimi entuziasti bil boj z mlini na veter. Prekmurje zdaj označuje za svoj “drugi dom”, in čeprav od daleč zdaj jasneje vidi razne prednosti in sladkosti našega življenjskega okolja, ki jih morda sami prepogosto spregledamo, ugotavlja, da pogreša Dubaj.
Glede ukrepov ob epidemiji koronavirusa pravi, da so se Emirati zelo hitro odzvali:
“Mi smo že na začetku februarja dobili elektronska sporočila z vsemi možnimi napotki, kako si umivati roke, da je nujno nositi maske, podjetje nam je dalo vsem razkužila, maske so bile na voljo vsepovsod. /…/ V začetku marca so se začele omejitve gibanja. Ponoči razkužujejo ulice z droni.”
