Zapisi iz močvirja

Kreditiranje na obroke

Prvi november po novem ne bo le dan spomina na naše umrle, temveč tudi dan spomina na naše kredite

photo_283760_20110808 (1)
foto: Srdjan Zivulovic/Bobo

Prvi november po novem ne bo le dan spomina na naše umrle, temveč tudi dan spomina na naše kredite. Ki bodo s prvim novembrom umrli. Kako primerno! Po novih ukrepih Banke Slovenije bo od prvega novembra kreditiranje za prebivalstvo veliko težje. Izračune dobite v za to specializiranih medijih ali v samih finančnih ustanovah, mi pa se bomo posvetili femenološki strani ukrepa. Po oceni Združenja bank Slovenije se po novem ne bo moglo več kreditirati okoli 300 tisoč državljanov Slovenije. Če odštejemo starčke in dojenčke, je to – prek prsta – četrtina prebivalstva. 

Najprej in na začetku; zelo nenavaden bo dan, ko ti banka ne bo več dala kredita. Ukrep bo menda povečal profitabilnost bank in kljub temu, da se banke rade hvalijo s svojimi zapletenimi finančnimi inštrumenti, gre v bistvu za precej preproste ustanove. Naš denar hranijo in ga med hrambo z dobičkom posojajo naprej. Celo brez brechtovske domislice ne gre za neko vzvišeno poslanstvo – v nekaterih kulturah ali v določenih časovnih obdobjih pa je posojanje denarja celo nečastna rabota. Torej; zahodna civilizacija je zgrajena na kreditih in povsod po njej še danes veselo mamijo prebivalstvo k vedno bolj ugodnim kreditom, ki pa imajo vsi v svojem bistvu napisano čarobno in za banke sladko besedo “obresti”!

Ko se banka torej odloči, čeprav po diktatu finančne oblasti, da ne bo več kreditirala prebivalstva, oziroma da bo kreditne pogoje za potrošniške in tudi stanovanjske kredite zaostrila do mere, da bo del prebivalstva samodejno izločen, je nekaj hudo narobe.

Banka Slovenije pravi, da gre za ukrep, ki naj bi zmanjšal zadolženost prebivalstva; tako bi nas kriza, ki prihaja in je že skoraj pred vrati in že čutimo njen ledeni dih, našla čim bolj pripravljene. Da se ne bi ponovilo leto 2008, ko smo zaradi preradodarnih kreditov skoraj shirali in so nam grozili s trojko. Še pomnite tovariši, kako je šele ekspresna in odločna akcija slovenske politike takrat rešila slovensko suverenost?

Torej; da se tisti mrakobni časi ne bi ponovili, bomo zgubam in revežem in mladim družinam in tistim z nizkimi plačami, brezposelnim in enostarševskim družinam odvzeli možnost najema kredita. “Na ta način jih bomo zavarovali pred njimi samimi,” menijo v Banki Slovenije, in ni dvakrat reči, da si niso za odlično idejo in za daljnovidnost čestitali. 

Ker nikjer po Evropi ne poznajo podobnega drastičnega ukrepa, se bodo ob prihodu krize, ki je le še nekaj ur oddaljena, cvrli v peklu, medtem ko bomo v Sloveniji novo krizo preživljali sproščeno, uživajoč dobrine podalpske daljnovidnosti.

Ampak majhna razlika, naj opomnimo vrle bankirje, kljub vsemu obstaja. Kredite, ki so nas pokopali leta 2008, so najemali avanturistični zidarji, ki sta jim mešalec in dva sezonca iz Cazina omogočila najetje kredita za bog ve kakšne nepremičninske avanture; kredite, ki so nas pokopali leta 2008, so najemale elite v orbitah vseh mogočih političnih kamaril; najemali so jih bratranci in sestrične, bančniki sami tako ali tako, najemali so jih menedžerji za privatizacije … kreditna sposobnost je bila na kreditnih polah med alinejami zapisana globoko pod funkcionalno pismenostjo in slovenski bančniki so iz Murinih oblek na tri čeke ekspresno prišli do Huga Bossa; ob tečajih govorništva so razvili tudi izjemno ljubezen do vijoličastih kravat in gela za lase.

To so bili resnični krivci za polom iz leta 2008 in luknjo, ki so jo skopali, kakršnakoli je že bila, smo zakrpali tisti, ki od prvega novembra ne bomo mogli več najeti posojila. “Lepa reč,” bi se reklo.

Ukrep Banke Slovenije pa po drugi strani najlepše kaže, kako je ta ustanova izgubila stik z realnostjo. Misel, da nas bosta embargo oziroma otežitev pogojev kreditiranja zadržala, je smešna. Pač ne bomo hodili v te bleščeče, medenine in marmorja in sumljivih grafik umetnikov srednje generacije polne banke. Na Banki Slovenije pozabljajo, da je narod, ki mu krojijo finančno usodo, njega dni potoval v Skopje, kjer je vnovčil čeke, ki so ob valuti v Ljubljani čez nekaj dni zaradi hiperinflacijskih razmer bili občutno manj vredni. In še naprej: današnje bankirsko dušebrižništvo je bilo še pred nekaj leti, ko so komercialne banke na veliko tržile kredite v švicarskih frankih, Banka Slovenije pa bi morala izvajati nadzor, še neznano.

Kaj se bo zgodilo? “I kaj?” Po ljubljanski tržnici se bodo spet sprehajali tipi v vetrovkah in bodo mimoidočim šepetali na uho: “Marke, marke!” Spet bo mogoče kupovati na obroke. Spet bomo hodili po denar v zgornja nadstropja na pol zapuščenih trgovskih centrov. Spet bomo odpirali račune v tujini. Spet bodo cvetele lizing hiše … Spet bomo prodajali družinsko srebrnino za stanovanje. 

In še najbolj verjetna, za državo pa kar usodna posledica bizarnega ukrepa Banke Slovenije: spet bomo dobro premislili, preden se bomo odločili za otroka.