Martina Konda, nekdanja učiteljica slovenščine in dolgoletna voditeljica slovenskega programa na Radiu Multikulti
Martina Konda je slovenski glas v Berlinu. Nekdanja učiteljica slovenščine in dolgoletna voditeljica slovenskega programa na Radiu Multikulti. Dobro se spomni dogodkov novembra 1989, ki so pripeljali do padca berlinskega zidu. Njeni nemški prijatelji so bili sicer prepričani, da zid ne bo nikoli padel. V soboto, 9. novembra, je minilo 30 let od zgodovinske prelomnice, ki ji je nazdravila tudi naša gostja.
"10. novembra popoldne nisem šla v službo, s kolegi smo se dogovorili, da gremo k Brandenburškim vratom, ki smo jih do takrat lahko gledali le z zahodne strani. Kot Slovenka sem sicer lahko šla v Vzhodni Berlin, ampak do Brandenburških vrat nisi mogel priti. Bila so simbol in vsi smo želeli skozi ta vrata. V nahrbtnike smo dali šampanjec in prave kozarce. Šli smo skozi eno od odprtin, ki so bile že narejene v zidu, se prijeli za roke in zakorakali skozi Brandenburška vrata. Potem smo vzeli šampanjec in nazdravili združitvi in svobodi."
Še vedno se spominja tudi tega, da je bil zid morišče za tiste, ki so želeli zapustiti Vzhodni Berlin.
"Vedelo se je, da je včasih kdo, ki je bil ustreljen in ni takoj umrl, ležal v tej “mrtvi coni”. Niso ga pobrali ne Vzhodnoberlinčani, Zahodnoberlinčani pa ga tudi niso smeli in je tam umrl v bolečini. To je bilo grozno. Zasovražil si ta režim in si še bolj sočustvoval z ljudmi. Ljudi nisi nikoli sovražil, le režim, vodstvo."
Jugoslavijo je doživela kot svobodno deželo, kjer je lahko potovala in brezplačno študirala in kjer si je kot študentka zaželela, da bi vsaj enkrat v življenju doživela koncerta skupin Rolling Stones in Pink Floyd. Oba je dočakala v Berlinu. Pink Floydi so nastopili pred Reichstagom, takrat je zid še stal:
“V Vzhodnem Berlinu so ljudje stali blizu zidu, tako blizu, kot so smeli, in poslušali ta koncert. Bil je simbol svobode, to ni bila samo glasba.”
Po padcu zidu je najprej vladala precejšnja zmešnjava. V Zahodni Berlin je prišlo ogromno Vzhodnoberlinčanov, ki so iskali službe. Zaposliti so morali vse, tako so v njeni takratni službi isto delo po novem opravljali štirje, prej sta zmogla dva. Zaradi tega gospodarstvo ni več delovalo kot prej, veliko stvari je propadlo. Prve mesece je bilo nemogoče na hitro opraviti nakupe, saj je bila v trgovinah gneča:
"Najbolj mi je ostalo v spominu, kako so Vzhodnoberlinčani ogledovali različne vrste jogurtov, kaj bodo kupili in česa ne. Jogurt so že postavili v košarico, pa si spet premislili in ga odložili nazaj na polico."
“Po padcu zidu se je v Berlinu čutilo tudi nekaj “slovenske” zavisti. Takoj ko je zid padel, so gradili samo na vzhodu. Po desetih letih pa so Zahodnoberlinčani rekli: zdaj nam je pa dovolj, hočemo tudi mi nekaj. In potem se je začelo graditi in obnavljati tudi na zahodu, tako da je slika zdaj na obeh straneh približno enaka.”
Martino Konda bi lahko poimenovali tudi slovenski glas v Berlinu, saj je še pred desetimi leti vodila program v slovenskem jeziku na Radiu Multikulti. Začela je v okviru jugoslovanskega programa, v katerem so slovenščini pripadale štiri minute programa na teden, kar se je sčasoma razvilo v 30 minut programa tedensko. Radio Multikulti so ukinili leta 2009.
“Vsem Nemcem je šel Radio Multikulti nekoliko na živce, bil jim je trn v peti, ker niso vedeli, kaj poročamo. Nekaj oddaj so prevajali, ampak vsega niso mogli in so se bali, da govorimo nekaj, česar ne bi smeli. Govorili smo resnico in uredniki nas niso mogli cenzurirati, kot se to velikokrat dogaja.”
Anja Hlača Ferjančič je Martino Konda obiskala v zahodnem Berlinu.
