Reportaža

Neskončna privlačnost narave

Največja avstrijska umetniška instalacija na prostem je gozd, ki raste sredi stadiona v Celovcu

GOzd
foto: Gerhard Maurer

Zamisel za projekt Za gozd: Nenehna privlačnost narave je skoraj trideset let tlela v glavi švicarskega urbanega umetnika Klausa Littmanna. Leta 1990 je namreč prvič uzrl risbo avstrijskega umetnika Maxa Peinterja iz leta 1970.

“Na eni risbi je bil narisan stadion, na katerem je velika množica ljudi stala na tribunah in občudovala obširen gozd, ki se je bohotil na igralni površini. Od prvega trenutka naprej sem jo želel kupiti in jo uresničiti na pravem stadionu.”

Dolgo se je zdelo, da je kaj takega nemogoče, 8. septembra letos pa je po številnih zapletih 299 dreves iz drevesnic iz vse Evrope le našlo novi začasni dom. Skupaj tehtajo 750 ton, letno pa proizvedejo 370 ton kisika. Vsako od dreves na dan potrebuje približno šestdeset litrov vode, za kar poskrbi računalniško vodeni zalivalni sistem. Vse skupaj je skrbno premislil in uresničil švicarski krajinski arhitekt Enzo Enea.

“Ko sem projekt načrtoval, sem imel v glavi nogometaše, ki so visoki približno meter in petinosemdeset centimetrov. Za ustrezen učinek na obiskovalce sem torej potreboval približno petnajst metrov visoka drevesa, kar pomeni, da je gozd v povprečju star petdeset let.”

S projektom, ki bo na stadionu Vrbsko jezero brezplačno na ogled do 27. oktobra, avtor Klaus Littmann želi v glavah obiskovalcev ustvariti radikalno sliko.

“V našem vsakdanjem življenju marsikatera stvar preprosto izgine, zapusti našo zavest. Mehanika našega projekta pa je, da vzamemo nekaj iz vsakdanjega življenja, na primer gozd, in ga postavimo v popolnoma nov koncept. Sliši se preprosto, vendar ljudi spodbudi, da ob obisku stadiona dobijo nov pogled na to vsakdanjo stvar.”

Galerija: