Kje pa vas čevelj žuli

Za zaposlene v socialnovarstvenih programih še ni konec varčevanja

Zakaj za delavce v socialnovarstvenih programih krize še vedno ni konec in izgorevajo na plačah iz časa krize?

painting-1744956_1920
foto: Pixabay

Pristojno ministrstvo se je v obdobju varčevalnih ukrepov zavezalo, da bo ob boljši gospodarski sliki sredstva za zahtevne socialnovarstvene programe vrnilo na isto raven kot pred krizo. Toda delavke in delavci v teh programih opozarjajo, da še zmeraj izgorevajo na plačah iz časa krize. Ali to že ogroža programe, v katere je vključeno 160.000 ljudi?

Predsednica društva Projekt Človek Suzana Puntar opozarja, da varčevalnih ukrepov ni več, sredstva za delavce v socialnovarstvenih programih pa ostajajo enaka kot leta 2012. Usposobljeni kadri zato odhajajo. “Hkrati se bojimo, da sploh ne bomo dobili več novega kadra. Ko sliši, kakšne so plače, da ne more napredovati, da nima perspektive, se tukaj, če ni nujno, ne zaposli. Mi pa rabimo dober usposobljen kader, ker so to specifični programi, ki zahtevajo specifična znanja.”

Kot poudarjajo izvajalci programov, napredovanja ob obstoječih sredstvih niso možna, nadur ne morejo izplačevati.

“Ko prideš na Kralje ulice, je v redu imeti nekih 950 evrov plače. Potem mine pet let in še vedno dobiš 950 evrov, mine sedem let in še vedno enako. Ko začneš razmišljati o večjih življenjskih korakih, kot sta nakup stanovanja in imeti otroka, vidiš, da bi drugje bili vsaj plačilni pogoji veliko boljši.” – Bojan Kuljanac, Kralji ulice

Vršilka dolžnosti generalne direktorice direktorata za socialne zadeve na pristojnem ministrstvu Mojca Pršina izpostavlja, da je ministrstvo za leto 2020 uspelo obdržati sredstva za socialnovarstvene programe v enaki višini kot za leto 2019. “Se pa trenutno soočamo z dejstvom, da je proračun za leto 2020 omejen, kar seveda vpliva tudi na obseg nalog in aktivnosti, ki jih mora država zagotoviti.”

Na vprašanje, ali 15.000 evrov, ki jih država zagotavlja za laičnega delavca v socialnovarstvenem programu, zadošča za minimalno plačo, na ministrstvu zagotavljajo, da bi to načeloma moralo zadostovati. “Do teh razlik, ko omenjate minimalno plačo, lahko pride predvsem takrat, ko je delavec bolj oddaljen od kraja dela, ker to zajema tudi potne stroške. Mora pa izvajalec zagotoviti sofinanciranje vsaj v višini 20 odstotkov.” Država preučuje zakonske možnosti, da bi nekatere socialnovarstvene programe uvrstila v javno mrežo in tako v celoti zagotovila financiranje iz proračuna.

“Uporabnikom in svojcem smo na razpolago tudi izven delovnega časa. Ker nimamo možnosti izplačila nadur, potem to v najboljšem primeru kompenziramo s kakšnimi urami, če se da. Največkrat se ne da, torej je tisto delo prostovoljno. Sem socialna delavka in v skladu z mojo naravo in poklicem se mi ne bi zdelo humano, da človeku rečem ne.” – Žanin Čopi

Žanin Čopi je strokovna vodja s 30 leti delovne dobe. Zadnjih 10 let dela v društvu za pomoč odvisnikom in njihovim družinam SVIT Koper. Dvakrat je že doživela izgorelost. “Telo me je obakrat opozarjalo. Pri vseh sodelavcih vidim znake, ki sem jih imela sama.”

Gregor Dular je socialni pedagog, ki se je po desetih letih zaposlitve v društvu Projekt Človek, predvsem zaradi finančnih razlogov odločil za delo v gospodarstvu.  To delo sicer nima nobene povezave z njegovo izobrazbo in izkušnjami, toda životarjenja v socialnovarstvenem programu je imel dovolj. “Plača je prenizka za stopnjo izobrazbe, ki je potrebna za opravljanje tega dela. Ob vseh problemih, stresih, ki jih ta služba prinese, je plača izrazito prenizka. Tudi zdaj, ko je kriza mimo, država ni držala obljube, da bo po koncu recesije končala s temi rezi.”

“Sem smatral, da če pomagaš drugim, da moraš znati pomagati tudi samemu sebi.” – Gregor Dular

V socialnovarstvenih programih je zaposlenih približno 600 ljudi, njihove storitve uporablja približno 160.000 ljudi. Izvajalci so prepričani, da nadaljevanje varčevanja pri zaposlenih že ogroža programe.