Po krščanskem izročilu pohlep velja za enega izmed sedmih smrtnih grehov. Če so se ga davno nekoč ljudje sramovali, pa naj bi že nekaj časa veljal tudi kot vrlina in predvsem pot k uspehu. O tem, kako močno je pohlep zarezan v današnjo družbo in na kakšen način vpliva nanjo, razmišljajo duhovnik Branko Cestnik, pisatelj Miha Mazzini, gledališka režiserka Ivana Djilas in pesnik Ahmed Burić.
Z njimi se je pogovarjal Gašper Andrinek.
Kako je v določenih primerih eden izmed sedmih smrtnih grehov v krščanstvu postal vrlina in pot do uspeha
Z raziskovanjem in preizpraševanjem pohlepa se človek ukvarja zelo dolgo. Kaj nekatere žene k večnemu prisvajanju moči ali materialnih dobrin ne da bi se pri tem ozirali na druge in pri tem ne izbirajo sredstev? Kdaj je smrtni greh v krščanstvu postal vrlina sodobnega časa in kaj to pomeni za družbo, v kateri živimo?
Razmišljajo: duhovnik Branko Cestnik, pisatelj Miha Mazzini, gledališka režiserka Ivana Djilas in pesnik Ahmed Burić.
“Človek grabi, hoče imeti veliko. To je znak duhovne in čustvene praznine. V tem se pohlep ni spremenil, se pa je v dojemanju ljudi. Zanimivo je kako je protestanska miselnost po letu 1990 prišla v slovensko katolištvo. Tako je Mohorjeva družba izdala knjigo ‘Moč pozitivnega mišljenja’ protestantskega pridigarja, ki je v New Yorku pridigal staršem od Trumpa,” pravi Branko Cestnik.
“Vedno sem v neki smešni situaciji. Kot podeželski župnik sem primerljiv najnižjemu plačnemu razredu in vedno se moram zagovarjati zaradi pohlepa cerkve. V mariborski aferi je prvi krivec bila poslovna naivnost, drugi krivec pa pohlep, predvsem institucije.” – Branko Cestnik
Opazovalec slovenske družbe, pisatelj, kolumnist in doktor znanosti Miha Mazzini pravi, da slovenstvo temelji na zavisti: “To je čustev, ki regulira, kako se ljudje obnašamo drug do drugega. Pohlep in zavist sta zelo povezana. Slovenija je dežela z največ traktorji na prebivalca, samooskrbni pa smo približno 50%. Kar pomeni, da traktorji niso kupljeni za pridelke, ampak zaradi sosedov. Pohlep človeka obrne kot rokavico. Ves čas opreza okoli, navznoter pa je prazen.”
“Pohlep je namenjen temu, da si zagotovite osnovne potrebe: hrano, prebivališče, itd. Vse naprej je smrtni greh.” – Miha Mazzini
Vse tri največje monoteistične religije izhajajo iz puščave opozarja Cestnik: “Puščavski človek je hrepenel po oazi. Znotraj tega se je rodila teorija blagoslova. Če si prišel do oaze in imaš nekaj za pokazat, si blagoslovljen od Boga. Do neke točke je ta potreba po preživetju dobra, potem pa pridemo do neke točke, ko začne materialna dobrina nadomeščati duhovno dobrino.”
“Pomembna je razlika med biti in imeti. Če je nekdo ambiciozen in za to trdo dela ter postane npr. uspešen pianist, je povsem drugače, kot pa nekdo, ki govori, da je nekaj več, ker nekaj ima, to pa je čisti pohlep.” – Miha Mazzini
Gledališka režiserka Ivana Djilas opozarja, da je velik problem pri dešifriranju pohlepa, da mislimo, da je pohlep zgolj pri drugih ter da ga definiramo kot to, da nekdo veliko ima: “Že naše navadno življenje v Sloveniji je veliko več, kot pa imajo ljudje drugod po svetu.”
“Imamo resne težave s tem kdo nam določa kaj potrebujemo. A smo zmožni zraven vseh drežljajev, ki so okrog nas, še zdravo presojati, kaj zares potrebujemo? Naše hiše in urniki so prenatrpani. Vsi pokamo po šivih in si očitno želimo nekaj več, kot fizično zmoremo.” – Ivana Djilas
Pesnik Ahmed Burić dodaja: “Užitek je mogoče zadnja postaja pred tem, ko se razkrije, ali je to pohlep ali ni. Ampak zmeren užitek še ni pohlep.”
