Poklicali smo Janka Petrovca v Rim, ki je podrobno spremljal vladno krizo, sinodo valdeške cerkve in preporod tradicionalne glasbe in plesa tárante.
V Italiji imajo že tretjo menjavo vlade v zadnjih treh letih in vsaka od teh epizod se je odvila na drugačen način. Po odstopu premierja Giuseppeja Conteja 20. avgusta so se za novo vlado začeli pogajati levo sredinski Demokrati – doslej v opoziciji – in Gibanje petih zvezd. S tem so Matteu Salviniju, ki je pravzaprav glavni krivec za Contejev odstop, prekrižali načrte, saj je hotel zavladati sam ali kvečjemu v netežavni koaliciji z dvema partnericama z desnice.
“Pogajanja so zdaj na mrtvi točki. Uradno zato, ker Gibanje petih zvezd od Demokratov zahteva, naj jasno in glasno podprejo Giuseppeja Conteja za premierja nove vlade. Demokrati uradno odgovarjajo, da ga bodo potrdili potem, ko bo prišlo do dogovora o programu vlade; neuradno pa Conteja na mestu premierja pogojujejo s svojimi ljudmi na ključnih ministrskih mestih.”
Valdeška cerkev je nastala v 12. stoletju v francoskem Lyonu, nekoliko pred začetkom delovanja Frančiška Asiškega, in sicer kot krščansko gibanje, ki zagovarja revščino. V tistem času je bilo skupin, ki so protestirale zoper razsipnost katoliške cerkve, cel kup. Ampak za razliko od frančiškanov je katoliška cerkev Valdežane – ali Valdenze, kot jih še imenujemo po slovensko – izobčila. Nato so jih stoletja preganjali; v Italiji so jih kot eno od vej protestantizma priznali šele sredi 19. stoletja, danes pa skupnost šteje okoli 26 tisoč vernikov v Italiji in Švici ter okoli 13 tisoč v italijanskih skupnostih v Argentini in Urugvaju. Valdeški kristjani že desetletja veljajo za odprte sodobnim interpretacijam človekovih pravic: v njihovih cerkvah, denimo, lahko blagoslov sklenjene zveze dobijo tudi istospolno usmerjeni pari
“Vsako leto konec avgusta se pastorji valdeške cerkve zberejo v mestecu Torre Pellice blizu Torina – na območju, ki ga v Italiji tradicionalno imenujejo kar ‘valdeške doline’: preprosto zato, ker so valdežani v teh odročnih alpskih dolinah že v srednjem veku našli zavetje pred francoskimi preganjalci.”
Na čisto drugem koncu Italije, v Salentu na peti škornja, pa so ljudje ponoreli za taránto – in zaradi njihove norosti se tja vsako leto zlije še na sto tisoče norcev od drugod. Apulijski ples in glasba oziroma taránta, ki je dobila ime po strupenem pajku tarántoli, je danes zvezda etno festivalov, glasbeniki iz južne Italije pa vse leto gostujejo po svetu. Razen avgusta, ko se vsi vrnejo domov.
“V Apuliji so dolgo časa verjeli, da pri piku tarántole pomaga samo divji ples – zlasti pri ženskah – saj naj bi ta pregnal strup iz nje. Čas je šel naprej in ‘strup’ je postal bolj abstrakten – toda še danes marsikdo verjame, da lahko s plesom prežene zle duhove iz sebe, domala vsi pa smo prepričani, da ples tako ali drugače pomaga pri zdravju in počutju.”
