Kraljevina Jugoslavija se je v tridesetih letih prejšnjega stoletja znašla na robu, tako je vsaj zapisal pisatelj Louis Adamič, ki je sicer živel v Združenih državah, a je leta 1932 obiskal Jugoslavijo. Prostor je opisal kot sod smodnika oziroma nevaren kraj, saj so se tam prepletali različni interesi, vladale so velike socialne razlike, diktatura, čutiti je bilo mogoče, da prihaja nova vojna. Zadušljivo vzdušje se je odražalo tudi v takratni umetnosti, pravi Marko Jenko, kustos v Moderni galeriji za umetnost 20. stoletja, ki je pripravil razstavo Na robu: Vizualna umetnost v Kraljevini Jugoslaviji.
Kraljevina Jugoslavija med mirom in konfliktom, med revščino in bogastvom. Na robu
Kraljevina Jugoslavija se je v tridesetih letih prejšnjega stoletja znašla na robu, tako je vsaj zapisal pisatelj Louis Adamič, ki je sicer živel v Združenih državah, a je leta 1932 obiskal Jugoslavijo. Prostor je opisal kot sod smodnika oziroma nevaren kraj, saj so se tam prepletali različni interesi, vladale so velike socialne razlike, diktatura, čutiti je bilo mogoče, da prihaja nova vojna. Zadušljivo vzdušje se je odražalo tudi v takratni umetnosti, pravi Marko Jenko, kustos v Moderni galeriji za umetnost 20. stoletja, ki je pripravil razstavo Na robu: Vizualna umetnost v Kraljevini Jugoslaviji.
“Tukaj naj samo ugotovim, da je bila ob mojem prihodu dežela že tri leta pod brezobzirno vojaško diktaturo kralja Aleksandra, o kateri sem imel, dokler nisem prišel domov, le nedoločene pojme. Nisem vedel, kaj to v resnici pomeni. Ni me zanimalo. Šele več mesecev pozneje mi je postalo docela jasno, kaj pomeni diktatura: da je na tisoče ljudi v ječah, ker verjamejo v taka družbeno-politična načela, kot so demokracija, svoboda in gospodarska pravičnost,” – Louis Adamič, Vrnitev v rodni kraj, 1934
