Evropa osebno

Od pisanja se ne da živeti

Cristina Battocletti živi v Milanu, a se še vedno počuti malo "montanara", hribovka, saj se je rodila v Čedadu. Je avtorica biografije o Borisu Pahorju, novinarka in pisateljica

479012_10150734690397476_763101929_o
Christina Batocletti
foto: Osebni FB profil

Cristina Battocletti je italijanska pisateljica in novinarka, ki že dve desetletji dela in živi v velemestu Milanu. Še vedno pa se počuti malo “montanara”, hribovka. Rodila se je namreč v Čedadu, očetu odvetniku, ki je pogosto na sodišču zastopal predstavnike slovenske manjšine, in mami, ki je bila tudi sama napol Slovenka. Konec aprila je v Ljubljani predstavljala prevod svojega romana Hudičevo ogrinjalo, ki opisuje posebno razpoloženje Čedada in okolice, stisnjene med gore in tik ob slovensko-italijansko mejo.

“Branje je del mene. Morda je za to kriv prav Čedad, kjer sem živela kot otrok. Tam res veliko dežuje. Poleg tega je bilo mestece, ko sem se leta 1972 tam rodila, zelo drugačno, kot je danes. Danes je pod zaščito Unesca, hiše so lepe, barvaste. Takrat je bilo mesto sicer tudi lepo, ampak v čarobnih, črno-belih barvah. Kasarne so bile polne vojakov, ki so branili mejo pred socializmom. Edina stvar, ki sem jo lahko takrat storila, je bilo branje. Odšla sem do Nadiže in tam brala, to je bil del mojega otroštva.”

Čeprav fizične meje danes uradno ni več, je še vedno ostala tista navidezna, v glavah ljudi. Kar jo straši, je to, kako denimo italijanski notranji minister pred evropskimi volitvami z mitraljezom v roki razlaga, da so oni “pripravljeni”. Cristina Battocletti je novinarka, pisateljica in tudi avtorica biografije Borisa Pahorja.

“Ko sem bila stara 24 let, sem morala raziskati svoje korenine. Čudno, ampak tega nisem mogla storiti v Čedadu. Tudi ko sem študirala v Padovi, sem bila preblizu. Šele ko sem odšla v popolnoma drugo okolje, Milano, sem se tega zavedala. Ko sem delala na Radiu 24, ki je neke vrste podružnica mojega časopisa Il Sole 24 ore, sem delala obsežno oddajo o Balkanu. Brala sem vse, kar sem našla na to temo. No, ko sem neko jutro delala pregled tiska, sem na naslovnici francoskega Le monda zagledala veliko sliko Borisa Pahorja in Ericha Bolla. 2003 ali 2004 je bilo to. Pograbila sem telefonski imenik in v njem poiskala Pahorjevo številko ter ga poklicala. Privolil je v intervju. No, potem sem že prvič naredila veliko neumnost, ker sem zamudila na ta intervju. Ampak mi je oprostil in potem sem ga pogosto klicala za komentarje o vsem, kar se je dogajalo pri vas. Popolnoma sem bila fascinirana nad njim.”