Jana Seliškar se je z Gorenjske preselila na Obalo. S seboj je vzela šivalni stroj, pri štiridesetih letih pa postala čevljarska vajenka. "Zgodba s čevlji se je začela čisto po naključju. Huso, starejši čevljar, se je vsak dan sprehajal po ulici, kjer delam. Pristopila sem in ga vprašala, ali potrebuje vajenko. Odvrnil je: Kje si pa bila do zdaj?"
Jana Seliškar se je z Gorenjske preselila na Obalo. S seboj je vzela šivalni stroj, pri štiridesetih letih pa postala čevljarska vajenka. Pravi, da je tipična kovačeva kobila, ki je zmeraj bosa
Jana Seliškar je študirala kiparstvo, a se je že sprijaznila, da diplome verjetno ne bo nikoli napisala. Dela kot oblikovalka, pred kratkim pa je postala čevljarska vajenka.
“Zgodba s čevlji se je začela čisto po naključju. Huso, starejši čevljar, se je vsak dan sprehajal po ulici, kjer delam. Pristopila sem in ga vprašala, ali potrebuje vajenko. Odvrnil je: Kje si pa bila do zdaj?“
Mojster Husein Šakovič in njegov sin Samir sta jo sprejela v delavnico. Pravi, da je danes težko najti koga, ki res obvlada čevljarsko obrt, zato mojstra ceni in uboga. Edini jezik, ki ga vrti in prepogiba, je tisti na čevlju.
