Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo.
Piše Marko Radmilovič.
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo
Nadaljujemo z dobrimi željami za leto 2019. Kot običajno smo tudi letos nostalgično poslušali medijska poročila o slovesu od starega leta. Takšna poročila standardno in po pravilih novinarske stroke vsebujejo novice o tem, koliko najstnikov si je razstrelilo dlan s petardo, koliko živali je pobegnilo, kako je bilo hladno in koliko alkohola smo popili. Standardna je tudi novica o število obiskovalcev ob silvestrovanjih na prostem. In prav ob tem podatku smo letos dobili presežek.
Drobno, skoraj neopaženo poročilo o silvestrovanju v Mariboru je govorilo o tem, kako so organizatorji s pomočjo analize podatkov mobilnih operaterjev na osrednjem mariborskem trgu našteli petnajst tisoč obiskovalcev in še nekaj tisoč po ostalih silvestrskih lokacijah slavnega mesta Maribor. In še tako so bili podjetni, da je predstavnica mestne turistične organizacije ponosno naštela odstotek obiskovalcev iz posameznih držav in Francozi so bili presenetljivo visoko. Na petem mestu.
Tako je čas za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo.
V starih analognih časih smo šteli udeležence javnih prireditev prek prsta. Sicer obstaja metoda, a organizatorji, policisti, v svinčenih časih celo udbovci, ali pa raznorazni strankarski prvaki so izračunavali udeležbo na javnih prireditvah precej po domače. Zato so se številke med seboj tudi dramatično razlikovale. Prvo poenotenje udeležbe na javnih prireditvah beležimo v času velikih zborovanj ob demokratizaciji Slovenije. V tistih časih se je natančno vedelo, koliko ljudi se lahko natlači na Kongresni trg ali na ploščad pred Maximarketom. Proti tem nenatančnim in bog ve tudi manipulacijam podvrženim metodam se zdi možnost štetja udeležencev javnih prireditev z analizo signala mobilnih telefonov neskončno naprednejša in absolutno bolj zanesljiva. Pač ob predpostavki, da vsak človek v žepu nosi mobilni telefon, kar je najbrž kar blizu resnici. Ampak tukaj se ponovno za trenutek ustavimo in se poklonimo spoštovanemu, pogosto zasmehovanemu, zadnje čase pa ponovno odkritemu cehu piscev znanstvene fantastike.
Sage o utopični, po novoreku distopični družbi, kjer je posameznik načelno svoboden, v resnici pa brezsramno nadzorovan, so že pred desetletji vznemirjale podzemni krog piscev znanstvene fantastike. To kar danes na veliko producirajo ameriški televizijski mogotci ali vse te reference o »velikem bratu«, je bilo natančno analizirano, celo predvideno v mnogih delih komaj znanih avtorjev, ki jih je že v pokojni Jugi z veliko slastjo objavljala specializirana revija za takšno branje, pogrešani in ljubljeni Sirius! Na kratko: ena osrednjih tem zlate dobe znanstvenofantastične kratke zgodbe je družba, kjer popolnoma nadzorovan posameznik služi ali skorumpirani oblasti, ali interesom velikega kapitala, pogosto pa celo še kakšnim bolj čudnim rabotam, kot je recimo gojenje organov za presaditev.
In medtem ko čakamo, kdo in kako nam ugrabi ledvico, nekaj temeljnih vprašanj:
kako se lahko običajna mestna turistična organizacija dokoplje do podatkov mobilnih operaterjev?
Od kod običajni turistični organizaciji orodja in osebje, da podatke mobilnih operaterjev analizira? Kje, če sploh obstaja zakonska podlaga za kaj takšnega?
Najprej se znebimo naivnosti. Sledenje mobilnemu telefonu ni več nekakšen tehnološki presežek – ne navsezadnje imajo te naprave že vgrajeno možnost sledenja, ki pa je namenjena samo lastniku, oziroma jo lahko izklopimo. Poznamo tudi primere, ko policija sledi signalu mobilne naprave, predvsem ko gre za pogrešane osebe, najbrž pa so tako na sledi tudi kriminalcem. A to so izjemni primeri, strogo regulirani tudi v zakonodaji. A že ta možnost, se pravi, da te represivni aparat zasleduje, je dovolj zlovešča; možnost, da ti sledi turistična organizacija, pa je prav groteskna.
Če so znali turistični delavci prešteti vse mobilne telefone na tistem trgu, če so znali določiti njihovo nacionalnost, potem so seveda tudi natančno vedeli, kako se pišete, koliko ste stari in koliko smsov s silvestrsko vsebino ste tisti dan poslali. In komu ste jih poslali.
Na tem mestu stopimo v čudoviti svet znanstvene fantastike, ki bo očitno leta 2019 postala vsakdanjost … Dokler nas preštevajo po javnih prireditvah, nam sledijo v trgovino in nam ciljano pošiljajo reklame za izdelke, nam je to očitno sprejemljivo, čeprav nadležno. A sledenje mobilnim napravam se seveda ne bo, ali pa se že zdaj ne ustavlja pri marketinških aplikacijah. Ljubimci lahko pozabijo na prešuštvo, obrtniki na fuš, vsi skupaj pa lahko pozabimo na demokracijo. Ker če turistična organizacija pridobi podatke o tem, kje ste silvestrovali, lahko tudi vlada pridobi podatke o tem, ali ste bili na zborovanju opozicije.
Povedano drugače: tisti, ki svoje življenje razgaljate po socialnih omrežjih, ste na zlorabo svoje osebne svobode že tako ali tako navajeni oziroma nanjo pri polni zavesti celo pristajate. Vsi tisti pa, ki nosimo mobilni telefon v žepu le zato, da nam ni treba iskati telefonske govorilnice, ob preštevanju udeležencev silvestrovanja na podlagi analize podatkov, dobljenih od mobilnih operaterjev, občutimo slabost v želodcu.
