Monophonics: Kelly Finnigan

Kelly Finnigan je pevec in klaviaturist plemenitih glasbenih korenin. Pravi, da je glasba danes preveč čista in popolna, sam obožuje groove in naravno surovost muzike

foto: Monophonics Facebook Page

Eden od letošnjih vrhuncev domačega festivalskega dogajanja je bil koncert zasedbe Monophonics na Festivalu Lent, na katerem sem ujela pevca in klaviaturista Kellyja Finnigana. Med  tonsko vajo mi je pomahal z odra in s prsti nakazal, da potrebuje še nekaj minut. Potem je zapel. Še postavljavci odra in tribun so obstali, s težko opremo v rokah, in prisluhnili. Šestčlanski soul-funk motor brni, da se oder trese, glasbeniki plešejo in se smejijo. San Francisco je prišel v Maribor! In zato ni čudno, da je Kelly Finnigan najprej poudaril, da je Kalifornijčan.

 

Dober dan, sem Kelly Finnigan iz Kalifornije in član benda Monophonics.

Res ste ponosni na to, da prihajate iz Kalifornije, kajne?

Glede na to, kakšen je položaj v svetu in Združenih državah, sem zelo ponosen, da sem iz Kalifornije, in ne preveč ponosen na to, da sem iz ZDA.

 

Kaj si mislite o migracijski krizi? Verjetno jo občutite tudi pri nas – v Evropi med turnejo …

Na srečo imamo vizo, dovoljenje za igranje, nastopanje in potovanje. Je pa položaj preprosto moreč, zelo me vznemirja. Vsak dan nas na krizo opominjajo tudi v novicah … Leži mi na duši. V resnici me je sram, da se dogajajo take stvari.

 

Kelly Finnigan, je to nekaj, kar vpliva na vašo glasbo in delo? So to tematike, ki vam pomagajo ustvarjati?

Vsekakor smo napisali, no, tudi sam sem napisal kar nekaj besedil, ki naslavljajo zdajšnjo politiko. A so še bolj pomembna čustva, ki so povezana z aktualnimi dogodki: občutki zmede, izgube, bolečine. Ta čustva prelivamo v glasbo.

 

Ko Evropejci pomislimo na Kalifornijo, se nam pred očmi narišejo sonce in zagoreli ljudje. Vaša glasba ni nastajala pod vplivom kalifornizacije – ni seksualizirana, popularizirana v tem smislu.

Ja, mislim, da je globlja od tega, a vseeno rad organsko ustvarjam glasbo, ki prinaša občutek veselja in sonca. Sta pa seksualnost in eksotičnost Hollywooda in Los Angelesa za ljudi nepredstavljiva, celo za tiste z drugega konca ZDA. Moja družina izvira iz srednjega zahoda države, zato sem odraščal z južnjaškim soulom in rnb-jem. Raje naslavljam težke teme, ker imam občutek, da smo preveč površinski. Na družabnih omrežjih je lahko prikazati, da je vse v redu, a v resnici se vsi spopadamo s težkimi trenutki. Včasih se zdi, da so slabi trenutki nekaj, česar ne moremo premagati. To se je zgodilo številnim slavnim, uspešnim, priljubljenim osebnostim. V zadnjem času Anthonyju Bourdainu in Kate Spade. Mislim, da so v ljudeh različna trenja, zato si želim kot glasbenik prikazati vse – vlak življenja. Si pa želim snemati tudi veselo glasbo, na novem albumu hočemo dati ljudem upanje, sprašujemo se, kaj početi, ko bo izza oblaka posijalo sonce.

 

Pa vendar, kako se sami spopadate z osebnimi težavami? V medijih nenehno spremljamo po eni strani popolno življenje glasbenikov, po drugi strani pa njihove boje in spodrsljaje. Spomnimo se samo priljubljenega didžeja in producenta Aviciija, ki je končal svoje življenje. Kelly Finnigan, kako rešujete osebne konflikte, krize?

Zelo sem srečen, da se lahko zatečem v ustvarjanje glasbe, da tam izrazim svoje občutke, žalost, jezo, energijo. Lepo je, da lahko z drugimi delim svoja čustva. To je sanjska služba, glasbeniki smo privilegirani, a gre za težko delo. Kdor koli misli, da se nam ni treba zbuditi zgodaj zjutraj in delati … Ne zbudimo se, ko se nam zahoče, malo improviziramo in popivamo. Kdor se odloči za tak način življenja, pač ne more zdržati dolgo. Biti glasbenik je naporno delo, pogosto se počutiš, kot da se vzpenjaš na hrib s polno naloženim nahrbtnikom. A ko prilezeš na vrh hriba, gore, te preplavi občutek zadovoljstva. Vredno je vsega truda in napora. Lahko sem hvaležen, da se ob pomoči glasbe spopadam s svojimi osebnimi težavami.

 

Kelly Finnigan, med odraščanjem ste pri delu opazovali očeta, vrhunskega glasbenika, ki je veliko vadil, potoval in koncertiral. Ste ga sploh kaj videvali, ste mu rekli oče ali stric?

Veliko časa sva preživela skupaj. Ko sem se pozneje odločil, da želim potovati in koncertirati, sem se o tem seveda tudi pogovoril z njim. Sem se pa veliko naučil od njega samo z opazovanjem, zlasti v najstniških letih.

 

Zanimivo, običajno se v najstniških letih staršem upiramo …

Seveda nisem želel početi vsega, kar je počel on. Sem pa vpijal njegovo znanje kot spužva. Hotel sem se učiti. Opazoval sem, kako se je vedel na odru, se učil, kako postati profesionalni glasbenik. Pozneje, ko sem odraščal, sva se več pogovarjala. Z njim imam izvrsten odnos, ko se staraš, si si z očetom vse bližje, nanj gledaš kot na prijatelja, ne več samo kot na enega od staršev.  

 

Kelly, nekje sem prebrala, da ste samouk. Spremljala sem vas na generalki, presenetilo me je, da obvladate tudi glasbeno teorijo …

Ja, sčasoma sem jo usvojil, in to brez uporabe Youtuba! Sem pa očetu zastavljal številna vprašanja, ogromno sem bral in poslušal veliko glasbe. V resnici sem študiral glasbo, ostril svoje instinkte in uho. Ubral sem obratno pot – številni začnejo s tehničnimi vajami in teorijo, šele potem začnejo poslušati in opazovati glasbo. Sam sem začel s tem, luščil sem plasti glasbe – zakaj taka melodija, ta instrument … Vedno sem bil poslušalec, zainteresiran za konstrukcijo. Ko sem se odločil, da želim ustvarjati glasbo, in bom sodeloval s profesionalci, ki poznajo teorijo, sem vedel, da se moram izučiti. Počasi sem postajal vse boljši, pri sodelovanju s kolegi glasbeniki pa se še dodatno kalim.

 

Kaj je prvi instrument, ki ga ujamete pri tem procesu razslojevanja glasbe?

Bobni. Ker so temelji, na katerih stoji glasba. Brez dobrega ritma je težko imeti kakovost. Gre za zvok, kako se prilegajo vsem drugim instrumentom. Rad imam sproščen zvok bobnov, da ne zvenijo robotsko. Ugasnite metronom in “gruvajte”, migajte! Čeprav ni čisto popoln ritem, niti ni treba, da je vse popolno! Glasba se mora premikati. Zelo sem torej naklonjen sproščenim bobnarjem, odlični primeri so Earl Palmer, James Gadson, Al Jackson Junior. Eni od najboljših bobnarjev vseh časov. Skratka, če obožujete glasbo in želite poslušati vrhunske bobnarje, to so ti trije!

 

Kelly Finnigan, slišala sem, da ste po naključju postali pevec skupine Monophonics. Primarno ste namreč klaviaturist. Zakaj ste začeli peti, so vas člani benda v to prisilili ali ste se že prej spogledovali z mestom pevca?

V preteklosti sem pel, a nisem bil preveč samozavesten. Moj oče je vrhunski pevec … Pel je z Etto James, najemal ga je tudi Jerry Wexler, producent izjemne Arethe Franklin. Sodeloval je z Bonnie Raitt, Davom Masonom, Joejem Cockerjem … To je strah vzbujajoče, nisem upal slediti njegovim stopinjam. A me je nekaj vseeno gnalo, tudi oče me je spodbujal. Ko prvič zapoješ pred množico, je tako, kot bi se slekel. Si popolnoma  ranljiv, počutiš se izpostavljenega. Ljudje so bili na srečo zelo prijazni, če bi me zatrli, se ne bi več nikoli pojavil na odru. Tudi člani benda Monophonics so me spodbujali, kar mi je izredno pomagalo.

 

Tudi sami ste znani po tem, da spodbujate poslušalce, naj sodelujejo z vami. Ste šovman. Je to nekaj naravnega ali vas je v to prisilila zabavna glasbena industrija, je to nekaj, česar ste se priučili?  

Ne, sem naravni gibalec. Muzika me spravi v gibanje, rad se premikam. Od nekdaj sem tak, že kot majhen sem stresal glavo in ramena ob poslušanju glasbe. Občudujem svoje vzornike: Raya Charlesa, Jamesa Browna, Ottisa Reddinga, Sama Cooka, ki so zelo energični. So šovmeni, ustvarjajo šov. Ljudje si zato vzamejo čas, si privoščijo koncert. Nočem biti opazovan, hočem, da vsi doživimo isti občutek: jaz igram, vi uživate, jaz vam dajem ljubezen, vi mi jo vračate. Hočem, da ljudje vedo, da sem pri stvari, da se lahko počutijo svobodne, da zaplešejo, se zabavajo in sprostijo. Vsi hočejo biti kul!

 

Kelly Finnigan, z zasedbo Monophonics svojo glasbo nekako opredeljujete kot psihedelični rock. Ta izvira iz šestdesetih let in vsi vemo, da je nastajal tudi pod vplivom LSD-ja in drugih prepovedanih sredstev. Glede na pritiske, ki jih doživljate – kakšen je vaš odnos do drog?

Želim poudariti: če želite eksperimentirati z drogami, počakajte, da boste za to dovolj zreli in odgovorni. Nimam težav z eksperimentiranjem, a moraš biti pri tem preudaren, v varnem okolju in z ljudmi, ki jim zaupaš. Mislim, da bi morale biti droge dekriminalizirane. Če ljudem nekaj prepoveš, bodo po tem še bolj hrepeneli. Seveda s tem ne bomo rešili vseh težav, a se pri takih odločitvah stvari pogosto izboljšajo. Kako pa vplivajo na glasbenike? Poznam ljudi, celo družinske člane, ki so imeli težave z alkoholom in drogami. To je zelo žalostno in grozljivo. Na koncu gre za odgovornost, nadzor in samospoštovanje: razlika je med zabavo in zlorabo. Če poslušate in imate težave, trpite. Najhujša stvar je, da molčite, saj se boste samo pogrezali, raje se pogovorite s prijatelji in bližnjimi.

 

V psihedeličnem rocku in funku gre za glasbeno eksperimentiranje, a ste v zasedbi Monophnics privrženci precej tradicionalne glasbene postavitve. Na odru ni nobenih nenavadnih instrumentov ali zvokov.

Ne, na odru smo tradicionalisti. Zato pa v studiu uporabimo vse, kar daje glasbi barvo, unikatnost. Z Ianom McDonaldom sva producenta naše glasbe, uporabljamo veliko analogne opreme, stare mikrofone, trak in druge kul stvari. Radi imamo karakteristike, ki jih taka oprema daje našemu zvoku. Pa ne le zato, ker je stara in retro. V nekem trenutku je tehnologija postala preveč napredna in smo izgubili tisto pristno, naravno surovost glasbe. Danes mora biti popolnejša, čistejša, kakovostnejša. Izgubili smo občutek, mi pa hočemo ustvarjati iskreno glasbo, zvok ljudi, ki skupaj v sobi igrajo na instrumente.