Pred približno dvema tednoma so se v Pjongčangu končale 12. zimske paraolimpijske igre. Na največjem zimskem festivalu za športnike invalide je nastopilo več kot 500 tekmovalcev, ki so s seboj prinesli različne zgodbe in težke izkušnje, ki so zaznamovale njihova življenja. Ob tem se je marsikdo vprašal, kako zdrav oziroma varen je pravzaprav šport za ljudi z različnimi stopnjami poškodb. Je vredno kljub invalidnosti poizkusiti s surovim profesionalizmom za ceno zdravja?
Je vredno kljub invalidnosti poizkusiti s surovim profesionalizmom za ceno zdravja?
Šport je dejavnost, ki je pomemben del našega vsakdana. Nekateri ga jemljejo kot sprostitev, nekateri kot poklic. Vsi pa imajo skupni imenovalec- šport krepi telo in duha, preprečuje bolezenska stanja in kar je zelo pomembno- združuje. Vse našteto zajema tudi šport invalidov. Veliko posameznikov, ki se rodijo ali postanejo invalidi ima takšne telesne okvare, da bi bili nekateri športi zanje bolj škodljivi kot koristni. S takšnimi in podobnimi ugankami se tako rekoč vsak dan srečujejo zaposleni na univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča v Ljubljani. Na tem mestu je ključ trezna presoja meni diplomirani fizioterapevt na omenjenem inštitutu Matej Kovač.
“Šport ima veliko več pozitivnih kot negativnih posledic. Je pa potrebno za posameznega invalida športnika najti pravi šport, ki bo v okviru njegove okvare zadovoljil njegove potrebe.”
Notranje želje in pričakovanja je zagotovo izpolnil edini slovenski tekmovalec na paraolimpijskih igrah v Pjongčangu. Jernej Slivnik je smučal že pred nesrečo, svoje sanje je na korejskem snegu dočakal v monoskiju. Takoj ko je izvedel, da bo ostal prikovan na invalidskem vozičku, si je 17-letni Hrušičan obljubil, da bo ostal v alpskem smučanju, ki ga izpopolnjuje na več ravneh.
“Vsak invalid naj se preizkusi vsaj v enem športu. Sam sebi s tem dokažeš, da si kljub vsemu enakovreden drugim in to je največ.”
