Jožica Hafner hodi k maši, a ne podpira Cerkve, bere Mladino in podpira raznolikost človeškega uma
Jožica Hafner, legendarna sodelavka arhiva RTV Slovenija, prejemnica nagrade kosobrin, ki jo Društvo slovenskih režiserjev podeljuje dragocenim filmskim sodelavcem neavtorskih poklicev za izjemen prispevek k slovenski kinematografiji in TV-ustvarjanju.
"Ko sem prejela nagrado kosobrin in postala ime tedna, me je najbolj ganilo, ko so me poklicali sodelavci."
Po več kot 30 letih dela v televizijskem arhivu se spretno in tako rekoč z zavezanimi očmi suče med kilometri filmskih trakov, na katerih so shranjeni najbolj dragoceni trenutki naše zgodovine vse od začetka oddajanja Televizije Slovenija pred skoraj šestimi desetletji.
"Zdi se, da je bilo včasih vse narejeno bolj načrtno in kvalitetno. Danes me ti stari posnetki zelo zanimajo in nisem edina."
Arhivski pridih imajo tudi njene vsakodnevne poti na delo, kamor se iz rdečih revirjev, kot pravi svojemu Zasavju, še danes cijazi z zastarelo gomulko.
"Od doma se še vedno vozim z istim vlakom kot v mladih letih. To je moje najljubše prevozno sredstvo, tudi ko grem v tujino."
Je nesojena gledališka režiserka in kritična televizijska gledalka, ki vedno počaka na odjavno špico.
"Nastopila sem le v enem filmu, še kot študentka, ker sem želela zaslužiti. Bila sem statistka in to dobro plačana."
