V Sloveniji vsako leto zboli za rakom dojk skoraj 1300 žensk in približno deset moških. Rak dojk je najpogostejša oblika raka pri ženskah, a če ga odkrijemo dovolj zgodaj, imamo velike možnosti, da ozdravimo. Poleg zgodnjega odkrivanja bolezni je ključno tudi takojšnje učinkovito ter vsaki bolnici prilagojeno zdravljenje in zagotavljanje kakovostnega življenja po njem. O psiho-socialni podpori med zdravljenjem in po njem, o potrebah bolnic po vrnitvi v vsakdanje tirnice življenja in možnostih, ki jih imajo ženske za celovito, osebi prilagojeno obravnavo v Ambulanti 202.
O psihosocialni podpori med zdravljenjem in po njem, o potrebah bolnic po vrnitvi v vsakdanje tirnice življenja in možnostih, ki jih imajo ženske za celovito, človeku prilagojeno obravnavo
V Sloveniji vsako leto za rakom na dojki zboli skoraj 1300 žensk in približno deset moških. Rak na dojki je najpogostejša oblika raka pri ženskah, če pa ga odkrijemo dovolj zgodaj, imamo velike možnosti, da ozdravimo. Poleg zgodnjega odkrivanja bolezni je ključno tudi takojšnje učinkovito ter vsaki bolnici prilagojeno zdravljenje in zagotavljanje kakovostnega življenja po njem. O psihosocialni podpori med zdravljenjem in po njem, o potrebah bolnic po vrnitvi v vsakdanje tirnice življenja in možnostih, ki jih imajo ženske za celovito, človeku prilagojeno obravnavo, sta govorili dr. Tanja Španić, predsednica Europe Donne Slovenije, in dr. Nada Rotovnik Kozjek, vodja ambulante za klinično prehrano na onkološkem inštitutu. Osebno izkušnjo s pomanjkanjem celostne podpore po zdravljenju pa je z nami delila Darja Rojec, ki je dvakrat prebolela raka na dojki: “Ko sem prišla iz bolnišnice, nisem vedela, kaj bi sama s sabo. Vse se je vrtelo okoli raka. Verjamem, da me je družina imela dovolj in nekaj sem morala narediti, da sem jo rešila. Zatekla sem se k naravi.”
Že sama bolezen pusti posledice pri posamezniku, kaj šele zdravljenje s kemoterapijo ali hormonsko zdravljenje. Ključni sta telesna pripravljenost in zdrava prehrana. Žal pa se klinična pot in psihološka podpora v sistemu po zdravljenju ne nadaljuje, kot pravi dr. Tanja Španić, predsednica Europe Donne Slovenije, ki je tudi prebolela raka na dojki.
“Zdravljenje ne pušča posledic samo na telesni pripravljenosti, ampak tudi na kognitivnih zmožnostih. Če je to posledica kemoterapije, to čez čas izzveni, če je to posledica hormonskega zdravljenja, pa se vleče tudi desetletje, podpore na tem področju pa ni. Zdravniki onkologi za to niso usposobljeni, zato bi morali omeniti drugo stroko, ki bi to podpirala.”
Izzive imajo ženske tudi po zdravljenju, ko se vrnejo na delovno mesto. Večina žensk se delno upokoji, se udeleži poklicne rehabilitacije. Že to je neka stigma za žensko in zato se ženske, mlajše od 50 let, za to ne odločajo in se vrnejo za polni delovnik v službo. Ker pa posledice zdravljenja ne minejo v enem mesecu ali dveh, lahko trajajo tri ali pet let, pomenijo tako za delodajalca kot za žensko kar velike omejitve.
“Ko si doma, si sam. Ni več zdravniškega osebja in takrat se ti pojavljajo črne misli. Če greš v službo, vsaj za štiri ure, pa se počutiš še vedno uporabnega. Delodajalec je bil zelo razumevajoč, novi sodelavci pa so pokazali manj razumevanja, zato sem vsak dan po službi jokala.” – Darja Rojec
Dr. Nada Kozjek pravi, da se mora bolnika upoštevati celostno: “Kakovost življenja se nam bo izboljšala glede na možnosti. Bolnik nam mora povedati, česa si želi. Osnovna komunikacija med osebnim zdravnikom, bolnikom in delodajalcem ter drugimi dejavniki okolja, ki so pomembni za kakovost življenja, je zelo pomembna.”
Za bolj kakovostno in celostno zdravljenje je ključno tudi spremljanje bolnikov po zdravljenju z ustreznimi metodami na podlagi preverjenih standardov. Da se tako imenovana klinična pot nadaljuje. – Darja Rojec
To omogoča aparat DEXA, s katerim bolniku v vseh stopnjah zdravljenja, kar je ključno, pa tudi po njem natančno, izmeri sestavo celotnega telesa. Na podlagi natančnih podatkov in analize funkcionalne mase lahko strokovnjaki ugotovijo pomanjkljivosti, ki vodijo tudi v kognitivno popuščanje in mu poleg ustrezne prehrane, režima gibanja ponudijo tudi konkretno podporo pri ohranjanju kognitivnih funkcij. Le z ustrezno analizo telesa lahko vsaki bolnici zagotovijo celostno multidisciplinarno personalizirano obravnavo.
