Grški blog

Za begunce zasedli izpraznjen hotel v Atenah

Namesto, da begunce selijo iz mesta na podeželje, kjer nimajo nikakršne možnosti za integracijo, bi jih lahko vključili v takšne projekte, kot je v hotelu City Plaza v središču Aten

Solidarnostna iniciativa za ekonomske in politične begunce v Atenah deluje že nekaj mesecev. V iniciativo so združeni avtonomni aktivisti, ki so neodvisni od države ali drugih nevladnih organizacij. Do zdaj so zasedli že kar nekaj stavb, kjer lahko prebiva nekaj deset beguncev. Že kar nekaj časa pa so razmišljali o malo večji potezi.

V središču Aten blizu parka Viktoria, kjer so prav tako bili in še vedno so vsakodnevno prisotni begunci, stoji zapuščen sedem nadstropni hotel City Plaza. Leta 2009 je bankrotiral, tako so ga zapečatile banke, katerim lastniki dolgujejo več kot 800 tisoč evrov. Pred približno tednom dni pa so ga aktivisti v tridnevni akciji zasedli, počistili in pripravili za nastanitev beguncev.

Potem ko so se za begunce zapečatile meje z Makedonijo in se je prekinila balkanska migracijska pot, smo opazili, da so se tako imenovane vroče točke čez noč spremenile v namestitvene centre, v katerih so razmere katastrofalne. Tudi v Atenah je že dolgo več tisoč beguncev in mnogi od njih spijo po parkih na prostem. Med njimi veliko družin in otrok.” – Yorgas Maniatis, aktivist

V hotelu je ostala vsa oprema, ki jo potrebujejo za dostojno namestitev beguncev. Na začetku so bili nekaj dni brez elektrike, zdaj so jo že usposobili, kot tudi kuhinjo, s katero upravljajo kar begunci sami.

Kot pravi Yorgas Maniatis, je njihovo vodilo: sodelovanje in samoorganizacija. Trikrat na dan pripravljajo obroke, organizirajo delavnice za otroke, kmalu bo zaživel tudi šola, nekaj dni na teden pa je prisoten tudi zdravnik, saj so v hotelu predvsem družine, ki potrebujejo posebno nego.

Trenutno je v hotelu nastanjeno 220 ljudi, polovica od njih je otrok.

Na recepciji hotela dela Olga Lafazani, ki prvih sedem dni zaradi obilice dela ni zapustila hotela: “Nekako poskušamo slediti, kdo se giba po hotelu, kdo je nastanjen v kateri sobi, vendar je to, če nimaš izkušanj, precej težko.”

DSC04769

foto: Gašper Andrinek

Olga še pravi, da je trenutno najtežje delo izbiranje ljudi, ki jih sprejmejo, saj si vsi želijo biti nastanjeni v City Plaza hotelu. Aktivisti sicer nasprotujejo vsakršnemu zaprtemu prostoru, ampak tukaj so se enostavno znašli pred tem, da morajo, za sicer odprt prostor, dejansko postavljati kriterije.

Projekt pa ima tudi sporočilno vrednost, saj namesto tega, da oblasti begunce selijo iz mesta na podeželje, daleč od oči, kjer nimajo nikakršne možnosti za integracijo, bi jih lahko vključili v takšne projekte, kot je ta v hotelu City Plaza v središču Aten.

Mreža donatorjev, ki jim pomagajo, je precej razširjena, tako da projekt zaenkrat deluje brez težav. Na samem začetku so jih sicer nekaj imeli s policijo, saj navsezadnje le gre za nelegalno zavzetje zasebne lastnine.

V tem trenutku sicer nismo v nikakršnih pogajanjih. Vztrajamo na tem, da ima človek pravico do varnega in dostojnega prostora za bivanje. In posledično s tem tudi pravico do nepremičnine, ki tako dolgo ni bila v uporabi, ampak je vseeno primerna za bivanje. Trenutno vztrajamo na tem, da so potrebe družbe nad privatnim interesom.” – Yorgas Maniatis

DSC04768

Zato verjamejo, da je to kar delajo tudi povsem legitimno. Hotel s kapaciteto do 400 ljudi počasi polnijo, saj hočejo postopoma vpeljati sistem samoorganiziranja. Lahko bodo ostali, kakor dolgo bodo hoteli, trenutno pa jim predvsem koristi, da se pomirijo in znova poskušajo najti človeško dostojanstvo, ki so ga na ulici izgubili.

Na ulicah se pojavljajo težave, ki lahko imajo dolgotrajne posledice.

Ne more se zgoditi, da kar celotna generacija otrok ne obiskuje šole po več let. Ne more se zgoditi, da so ljudje na ulicah brez vsakršnih možnosti. Zato moramo pritiskati tudi na evropske institucije, da pomagajo Grčiji, ker z zategovanjem pasu in 25-odstotno brezposelnostjo nimajo nikakršnih možnosti, da zagotovijo materialne pogoje za življenje beguncev.”

Takšni projekti kažejo na to, da če je solidarnost aktivna in če so zagotovljeni primerni pogoji ter se družba sama pomika v integracijo, potem tudi ni nasilja in lahko posledično odpravimo tudi probleme.

A vseeno Yorgas Maniatis opozarja, da težav nikakor še nismo odpravili in zato potrebujemo delujoč sistem upora in determinacije. Zato pa tak projekt predstavlja vsaj eno svetlo luč v Evropi, nad katero se zgrinjajo temne sile.