Zakon o tujcih odpira nove kletke v zverinjaku

foto: Bobo

Bojim se, da se dr. Anica Mikuš Kos moti. Je Človek, ki se piše z veliko začetnico, zato se mi zdi prav blasfemično misliti, da nima prav. Humanitarka, zdravnica, ustanoviteljica Slovenske filantropije meni, da so tisti, ki sovražijo, glasnejši, v resnici pa so po večini, če uporabim njen izraz, dobri ljudje, a so ti malo bolj kulturni in jim ni tako blizu zverinsko dretje po družabnih omrežjih, na shodih in ob priložnostih, ki jim jih dajemo mediji.

Toda če bi to bilo res, kako potem tako tiho dopuščamo, da begunci tonejo v Sredozemskem morju in zmrzujejo na Balkanu, medtem ko želimo sami pobegniti pred geografsko determiniranostjo tako, da se obdajamo z žico? Dobrodelna kratka sporočila SMS ob tem učinkujejo le kot dekorativni dodatek. Upam, da verni – še posebno tisti, ki ta dejanja podpirajo v strahu pred islamizacijo – molijo za to, da se nam ne zgodi kakšna velika katastrofa, kajti potem bi se med begom nabadali na rezila, ki smo si jih nastavili sami.

Naši politiki bodo z zakonom o tujcih odprli le še nekaj kletk v tem zverinjaku, v zameno pa bodo dobili politične točke. Vse je hladno preračunano in premišljeno na podlagi dejstev, meritev, anket in analiz.

Pretres, ki so ga poimenovali migrantska kriza, je povzročil nepopravljivo razpoko v naši kulturi in naših vrednotah. V resnici ne bi smeli govoriti o migrantski krizi, ampak krizi humanosti, krizi migrantske politike, krizi evropskih vrednot. Ob tem so številni postali prav alergični na besedo begunec. Podpisali bi se pod prav vsako deportacijo nazaj v države, kot so Afganistan, Iran, Pakistan. Mahajo z absorbcijsko sposobnostjo in ob tem pozabljajo na veliko število beguncev, ki jih je Evropa sprejela med strahopetnim opazovanjem genocida v Srebrenici.

Ko je Asad začel uporabljati kemično orožje, se je Unija spet izkazala za impotentno tvorbo, le da so se do danes tumorji ksenofobije, rasizma, populizma, šovinizma in sadizma razrasli do te mere, da so prizadeli prav vse njene vitalne organe; njena percepcija ni več skladna s sliko realnosti. V Sredozemskem morju je lani utonilo več kot 5.000 ljudi, v samo prvi polovici tega meseca že več kot 120. Če bi prišli v Evropo, bi se začeli utapljati v stigmah, kot je oznaka ekonomski migranti.

Naši politiki dajejo represivnim organom v roke električne paralizatorje, kupujejo nove vodne topove, drone, meje zasebnosti se sploh ne zdijo več pomembne, policistom dajejo pooblastila za zdravniške presoje; varnost je nova paradigma, ki pod svojimi gosenicami melje vse, kar ji pride naproti. Jasno je, da politiki, ki podpirajo novelo zakona o tujcih, v resnici ne morejo verjeti, da bi rešitve, kot sta popolna zapora meja za migrante in ukinitev možnosti, da bi zaprosili za mednarodno zaščito ali azil, kar je v nasprotju z ženevsko konvencijo, evropsko listino o človekovih pravicah in verjetno tudi ustavo dolgoročno utegnile dati dosti boljše rezultate od nekaterih rešitev, v katere so verjeli nacisti, fašisti in kolaboranti med drugo svetovno vojno. S temi zločini iz prejšnjega stoletja se ne more primerjati prav nič, toda ob podatkih, da je zadnja tri leta umrlo ali izginilo 18.500 beguncev in migrantov, se moramo zamisliti.

Treba je opozarjati, saj ima zgodovina zelo neprijetno značajsko lastnost, da se rada ponavlja. Vemo, da državica pod Alpami ni osamljena, podobno razmišljajo tudi druge države, h kolektivnim rešitvam se zateka tudi Avstrija, na nečloveško ravnanje z ljudmi še posebno stavita Madžarska in Bolgarija. “In stoletje bo zardelo” je zapisal Kocbek. Rdi tudi to stoletje, politiki, ki sprejemajo takšne rešitve, pa ne. Vedo, da z njimi ohranjajo in pridobivajo volilne glasove. To pa je smisel politike, kot jo je videl Machiavelli in kot jo dojemajo tudi politiki sodobne Evrope. Vsaj večina.

Ljudje so naveličani diktata finančnih elit, zato iščejo preproste rešitve. Ne ozirajo se k filozofiji antičnih in razsvetljenskih mislecev. Ne obračajo se k demokraciji, kaj šele izonomiji, temveč k bestialnosti, ki jo predstavljajo Trump, Le Pen, Orban; milijoni imajo dovolj bede neoliberalizma in so globoko v sebi začutili strast sovraštva do drugačnosti in nasilja. Kot v filmu Vzoren učenec po romanu Stephena Kinga, ko star nacist, ki ga prepozna učenec iz ameriškega predmestja, začne korakati v srhljivem nacističnem ritmu. Ko se v nacistu prebudijo stara čustva, ga učenec, ki je to dejanje od njega sprva izsilil, ne more več ustaviti, starec koraka le še hitreje in intenzivneje. Ta čustva so kot stekli psi in Evropa jih spušča na plano.

Naši politiki bodo z zakonom o tujcih odprli le še nekaj kletk v tem zverinjaku, v zameno pa bodo dobili politične točke. Vse je hladno preračunano in premišljeno na podlagi dejstev, meritev, anket in analiz. Po drugi strani si med manevriranjem med veliki teorijami, kot je ta o nadzorovanem kaosu s sprejemanjem nekaj beguncev po sistemu kvot, hitreje od marsikatere druge države, a še vedno zelo počasi, umivajo roke.

Prihajajo meseci in leta volitev. Kopja se bodo lomila na aferah v zdravstvu, gospodarski rasti, zlorabljanju revnih v politične namene, na tem, ali je kdo dovolj odločen ali ne, ali zna udariti po mizi, na arbitražnem sporazumu. Le kako lahko zahtevamo spoštovanje mednarodnega prava v odnosu s Hrvaško, če ga sami zavestno ignoriramo v odnosu do beguncev? O volitvah za predsednika države niti ni treba izgubljati besed. Mrtvih na dnu morja se bodo v predvolilnih kampanjah dotaknili tako plitko kot živih na robu eksistence.

“In stoletje bo zardelo” je zapisal Kocbek. Rdi tudi to stoletje, politiki, ki sprejemajo takšne rešitve, pa ne. Vedo, da z njimi ohranjajo in pridobivajo volilne glasove.

Tožbe, ki bodo sledile pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, so predaleč, da bi zmogli razmišljati o njih. Bodo že. Tako kot so pokrpali predimenzionirane bančne luknje, kot so izbrisali težave z izbrisanimi, bodo nekako rešili še to. Zdaj ni čas za to, pa čeprav dobivamo resna opozorila od Sveta Evrope. Zdaj razmišljajo o političnih zmagah, o tem, kako čim bolje zajahati val sovražnega populizma. Govorijo o varnosti, toda ali niso pomislili na to, da utegnejo s takimi zakoni, namesto da bi nas varovali, le vzbuditi nepotrebno pozornost tudi pri tistih, pri katerih bi si to najmanj želeli?

Kljub vsemu, kar lahko vidimo z razumskimi očmi, globoko v sebi upam, da ima Anica Mikuš Kos prav. Morda pa pod razburkano površino naše družbe le bdi umirjena globina, ki bo na smetišče zgodovine skupaj z zarjavelo rezilno žico odplavila tudi zakon, ki tepta človekove pravice in mednarodne konvencije. Če ne bo imel legitimnosti ljudi, ne bo mogel postati več kot običajen list papirja. In ljudje smo vsi – tako na tej kot na drugi strani rezilne žice. Na tej strani smo zabubljeni v kokon malomeščanskega potrošništva, na drugi pa premraženi umirajo. Oboji dehumanizirani. Begunce razčlovečujejo drugi, torej mi, sebe kot obsesivne potrošnike pa razčlovečujemo sami.

Z dajanjem legitimnosti žici in takšnim zakonom si le zabijamo žeblje v krsto lastne identitete, na krilih katere smo poleteli iz ognja nacionalizmov nekdanje države. Postajamo nekaj, kar si ne želimo postati.