Čas za e-učbenike?

foto: Bobo

Kljub temu, da imamo na trgu že kar nekaj e-učbenikov, je njihovo prodiranje v šole počasnejše kot bi pričakovali. Razlog ni zgolj v dragem razvoju, temveč tudi v dialogu med založniki in državo, ki ne najdejo skupnega jezika. Kako uvajanje e-vsebin v proces učenja vidi država na eni in kako založniki ter učitelji na drugi strani?

Infrastruktura ni zagotovljena povsod, da o tem, kako bi za delo tehnološko opremili učence, niti ne govorimo. Miha Kovač, predsednik odbora za učbenike pri gospodarski zbornici Slovenije, meni celo, da je uvajanje e-učbenikov v šole pri nas precej kaotično.

Država želi izdelavo e-učbenikov ohraniti zase in peljati v okviru evropskih projektov. To pomeni plačilo avtorskih pravic v enkratnem znesku in prost dostop do vsebin na spletu. Projektu se založniki po večini niso pridružili, so se pa nekatera podjetja, ki e-učbenike na enotni platformi že izdelujejo.

Učitelji so torej s potekom uvajanja e-učbenikov za zdaj zadovoljni,čeprav je marsikdo naklonjen tudi uporabi tiskanih izdaj. So pa založniki zaskrbljeni nad kakovostjo, ker nova elektronska gradiva pripravlja zavod za šolstvo, ki je zadolžen tudi za pomemben del procesov, povezanih z recenziranjem in potrjevanjem učbenikov. Združevanje založniške in evalvacijske funkcije namreč vzbuja dvom v objektivnost izpeljanih postopkov oziroma samodejno postavlja zavod v privilegirani položaj.

Tiskani učbeniki se torej še nekaj časa ali pa morda celo nikoli v celoti ne bodo umaknili elektronskim izvedbam. Resne znanstvene raziskave namreč kažejo, da si učenci veliko več zapomnijo, če za učenje uporabljajo klasičen učbenik, kot če prebirajo snov iz tablic … Da motorike niti ne omenjamo.

Siti gladovnih stavk

foto: Bobo

Primerov gladovnih stavk v javnosti je bilo tudi pri nas kar nekaj. Evidenc o gladovnih stavkah pri nas na policiji ne vodijo, zato podatki o tovrstni obliki protesta v javnosti niso na voljo. So pa dostopni podatki o gladovnih stavkah v slovenskih zaporih kjer so priporniki (lani jih je bilo 11, predlani 8 in leta 2011 pa 6) z odklanjanjem hrane želeli doseči odpravo pripora ter pospešitev postopkov na sodiščih.

Obsojenci (lani jih je bilo 15, predlani 21 in leta 2011 15) so na ta način izražali predvsem nezadovoljstvo nad odločitvami strokovnih služb v zavodih. Z uprave za izvrševanje kazenskih sankcij sporočajo, da odklanjanje hrane ni pustilo posledic na zdravju stavkajočih, prav tako pa v zadnjem obdobju niso beležili dlje časa trajajočih gladovnih stavk.

Varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer je v dobrem letu in pol svojega mandata obravnavala že sedem primerov gladovnih stavk.

“V nekaterih primerih smo ugotovili, da gre za kršitve človekovih pravic, kljub temu pa čisto vsakega, ki stopi na to pot reševanja svojih stisk in težav opozorimo, da gladovna stavka ni najboljši način, ker gre tudi za hudo ogrožanje zdravja in celo življenja. Seveda so določene zahteve stavkajočih dokaj nerealne.”

- Vlasta Nussdorfer

Ko pa gladovno stavkajoči začne resno ogrožati svoje zdravje ali pa celo življenje, se pojavijo tudi številna vprašanja s stališča medicinske etike.

Je zdravnik dolžan preprečiti samomor, kakšna bi morala biti vloga zdravstvenih služb?

“Obstajajo konvencije, za katere pa moram reči, da se pri nas ne upoštevajo v tolikšni meri, kot bi bilo to zaželeno. Namreč stanje tistega, ki se je odločil za stavko, je treba zdravniško spremljat. Dobro je, če je ta zdravnik dogovorjen že vnaprej.”

- dr. Božidar Voljč, predsednik komisije za medicinsko etiko

Dr. Luka Omladič, asistent za biotehniko in politično filozofijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, izpostavlja konflikt dveh zelo visokih načel medicinske bioetike: “Načela avtonomije sprejemanja odločitev o samem sebi in načela koristi oziroma neškodovanja, ki ga ima medicinsko osebje postavljeno za vrhovno dolžnost.”

Kot ugotavlja dr. Božidar Voljč je motiv gladovnikov pogosto tudi pridobivanje medijske pozornosti, kar jim navadno tudi uspe.

Verjeli, gradili, garali in igrali

foto: Ben Tavener

Teden, ki se izteka, je prinesel številne novosti v slovenski in svetovni prostor. Dobili smo zmagovalca svetovnega nogometnega prvenstva v Braziliji, izbrali smo pa tudi še bolj pomembnega domačega zmagovalca predčasnih volitev. Je pa teden prinesel tudi nekaj nesnage, zato ga je v Petkovi centrifugi opral Boris Žgajnar.

Med bleščečo Ljubljano in degradiranim Prekmurjem

foto: Bobo

Globalizacija pod vprašaj postavlja ne samo samozadostnost nacionalnih držav pač pa tudi oblikovanje nacionalnih identitet. Kakšna je prihodnost nacionalnih držav, v kolikšni meri še lahko obvladujejo svoj lasten prostor, bodo še vedno lahko zagotavljale družbenoekonomski razvoj in socialno varnost državljanov in v kolikšni meri se bodo morale prilagajati nadnacionalnim integracijskih procesom v prihodnosti?

Država vs. korporacije

“V času hiperkapitalizma države dobivajo pomembnejšo vlogo. Vse bolj očitna je bitka med tržno-kapitalskimi interesi in interesi prebivalcev, delavcev, manjšin … Žal države izgubljajo bitko s korporacijami,” med drugim razmišlja glasbenik in kolumnist Miha Blažič N`toko.

Periferija proti centru

“Resnico o politiki nam pove razmerje, meja med periferijo in centrom. Na eni strani imamo bleščečo Ljubljano, na drugi pa degradirano Prekmurje,” pravi dr. Luka Omladič z Oddelka za filozofijo FF v Ljubljani.

Uporabnost nacionalne države

“Nacionalna država danes ne more več obvladovati svojega teritorija, a vstop v globalizacijo brez priznanja ni mogoče. Slovenija je imela srečo, da je dobilo svojo lupino, državo, a je vprašanje, če znamo to “napravo” dovolj dobro uporabljati,” meni sociolog, prof. dr. Rudi Rizman.

Etnična homogenost je mit

“Bolj kot je država nenaklonjena kulturni in narodni drugačnosti, večje bodo težnje teh skupnosti po samostojni poti,” pa o ustvarjanju novih držav razmišlja dr. Petra Roter.

“Nobeni vladi ne zaupam!”

Nataša Pirc Musar

foto: Bobo

Od majhnega pritožbenega organa do pomembnega varuha osebnih podatkov in poroka transparentnosti. Vse v 10-ih letih, ko so številni primeri Urada informacijskega pooblaščenca, ki ga pooseblja Nataša Pirc Musar, uspešno končani. A število pritožb in zadev v obravnavi še vedno ostaja na visoki ravni. Sama poudarja, da so v zadnjih letih postali najbolj zaupanja vredna institucija v državi.

 Nataša Pirc Musar: “Nikoli nisem prekoračila svojih zakonskih pristojnosti!”

 

Varuh vas posluša

Lado Ambrožič, varuh pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija

foto: MMC RTVSLO

Z Varuhom pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija Ladom Ambrožičem o posebnih pritožbah, ki se znajdejo na njegovem naslovu. Teh ni malo in ne samo, da v večini primerov niso utemeljene, so tudi anonimne …

Dušan Vučko: “Treba se je zavedati, da vseh situacij žal ne bomo mogli rešiti”

V zgodovini samostojne Slovenije še ni bilo tako zgoščenega urnika za izražanje ljudske volje. Evropskim volitvam, ki so bile pred desetimi dnevi, v nedeljo sledi referendum o arhivih, čez dober mesec dni pa izredne državnozborske volitve.

Julija bo veliko ljudi na dopustu in najbrž se bo največ volivcev do zdaj odločilo za predčasno glasovanje (8., 9. ali 10. julija), glasovanje izven kraja bivanja v Sloveniji ali pa po pošti iz tujine.

V tem primeru mora posameznik na Državno volilno komisijo (DVK) do 12. junija poslati obvestilo o glasovanju iz tujine, na začasni naslov pa bo nato volivec prejel vso potrebno dokumentacijo za glasovanje po pošti iz tujine.

Kaj storiti, če volivec ne ve, kje natančno bo dopustoval v času volitev?

Direktor DVK Dušan Vučko priznava, da nekaj vprašanj ostaja odprtih. “DVK je včeraj ocenila, da bi lahko takemu volivcu izjemoma volilno gradivo dali, pri čemer pa poudarjam – obvestilo o tem, da želi glasovati po pošti ali na diplomatsko-konzularnem predstavništvu, je obvezno, na podlagi tega obvestila seveda vsakemu volivcu, ki želi glasovati po pošti, izda upravna enota ali notranje ministrstvo volilno karto. Posledica takega dejanja seveda je, da volivec na volišču ne bo mogel glasovati, ker s tem preprečujemo dvojno glasovanje.”

Dodaja, da se morajo še odločiti, ali to dopustiti do te mere, “da se ne bi obregnili niti, od kje je volivec pošiljal glasovnico z volilnim gradivom.” Odločitev glede takšnih primerov bodo sprejeli v naslednjih dneh. “Takega volilnega gradiva ne bomo mogli pošiljati po pošti, ampak ga bo moral volivec prevzeti bodisi na DVK ali pa po dogovoru na okrajni volilni komisiji z vročilnico, da bomo sigurni. Veste, te stvari niso tako enostavne, lahko nam uide duh iz steklenice.”

Vučko poudarja, da poskuša DVK odločbe razlagati v korist volivcev, “vendar je treba pri volilnih postopkih včasih obdržati tudi nek formalizem, ki je nujno potreben. Treba se je zavedati, da vseh situacij žal ne bomo mogli rešiti.”