Mladina mora biti nemogoča!

Ivan Lorenčič, dolgoletni ravnatelj mariborske II. Gimnazije svoje delo opravlja z dušo in srcem.  Kritičen je do pretirano zaščitniških staršev: “Otrok dobi slabo oceni. Meni, da neupravičeno. Pa pride v šolo starš. Bo čez leta šel tudi v otrokovo službo, ko se mu bo godila krivica?”

So današnje generacije res tako posebne in težavne? “Mladina je nemogoča!? To je floskula. Tudi mi smo bili nemogoči. Hvala bogu, mladina mora biti nemogoča!”

“Pri starših gre velikokrat za pranje vesti. Z materialnimi dobrinami skušajo otroke pridobiti na svojo stran.”

Lorenčič je kritičen tudi do šolske politike in priznava, da do dijakov, ki dosegajo izjemne učne uspehe tudi v mednarodnem merilu, čuti prav posebno odgovornost: “Z maturo ni nič narobe, a točke niso vse. Z njimi se ne da najti pravih študentov za konkretno smer.”

“Na naši gimnaziji izstopa poudarjanje solidarnosti. Naši dijaki bodo nekoč odločali.”

Tudi zato se na čelu ene najzahtevnejših srednjih šol pri nas trudi, da jim  zagotavljajo kar najboljše možnosti za razvoj. “Treba je razviti pamet in iz nje graditi razvojno strategijo.”

“Ravnatelj mi je leta 1970 rekel, bi šel ti v Ameriko? Jaz pa iz Dupleka, brez vode in telefona.”

Zero Waste – brez odpadkov

foto: Jan Grilc

O sistemu, konceptu brez odpadka smo govorili v današnji Izvidnici. Mednarodna Zero Waste zveza je pred 10-imi leti sprejela prvo definicijo njihovega delovanja in jo leta 2009 še dopolnila.

Med drugim pravijo, da je “Zero Waste etičen, ekonomski, učinkovit in vizionarski cilj, ki vodi družbo v spremembo življenjskega stila in navad ter k posnemanju trajnostnih naravnih ciklov, kjer so vsi odpadni materiali surovina za nekoga drugega”.

Temu cilju sledi tudi Zero Waste Slovenija, kjer vodijo nacionalno mrežo občin in potrjujejo ter spremljajo napredek v okviru njihovega Zero Waste načrta. Na kakšen način in kako uspešno, se je z vodjo programa Zero Waste Slovenija Eriko Oblak pogovarjal Boris Žgajnar.

Mestna občina Ljubljana ter občine Borovnica, Log – Dragomer in Vrhnika so se ta teden kot prve slovenske občine pridružile slovenski mreži, imenovani Nič odpadkov (Zero Waste) in hkrati mreži Zero Waste Europe. Predsednik te, Rossano Ercolini, prihaja iz toskanskega mesta Capannori, ki je leta 1997 začelo zbirati odpadke od vrat do vrat, leta 2007 pa so v njem sprejeli strategijo ZeroWaste.

Poudaril je, da moramo tudi v Sloveniji vzpostaviti tak sistem ravnanja z odpadki, ki bo temeljil na dobri organizaciji in izobraževanju ter podajanju informacij celotni skupnosti, da bi lahko spremenila svoje delovanje. Z njim se je pogovarjala Maja Stepančič.

V italijanskih okrožjih Treviso in Priula se odvija zelo uspešna “ločevalna” zgodba. Javno komunalno podjetje Contarina je vzpostavilo sistem ravnanja z odpadki, ki je sestavljen iz zbiranja od vrat do vrat, sistema plačaj kolikor odvžeš, nadzora in sistema podatkovnih baz, v prihodnje pa načrtujejo tudi vzpostavitev mehanizma reciklaže in izdelave biorazgradljivih plenic – te namreč zapolnjujejo precejšen delež mešanih ostankov odpadkov. Z direktorjem konzorcija Contarina se je pogovarjala Maja Stepančič.

Vrhnika je prva slovenska občina, ki se je pridružila mreži Zero waste občin. Tu ne gre za tekmovanje za prestiž prvega, ampak za logično nadaljevanje poti, ki so si jo na Vrhniki zastavili že pred dvema desetletjema. Takrat so namreč kot prva slovenska občina začeli ločeno zbirati odpadke.

Danes tam reciklirajo 76 odstotkov odpadkov in letno pridelajo le 80 kilogramov mešanih odpadkov na prebivalca. Občani za vsak kilogram ločenih odpadkov, ki jih prinesejo naravnost v zbirni center, dobijo 10 centov cenejšo položnico. Vrhnika je med slovenskimi občinami torej primer dobre prakse.

Jan Grilc je Jerneja Feferja iz Komunalnega podjetja Vrhnika za začetek vprašal, na čem je temeljila vrhniška pot od začetka ločenega zbiranja odpadkov do pridružitve mreži Zero Waste občin.

Čas za e-učbenike?

foto: Bobo

Kljub temu, da imamo na trgu že kar nekaj e-učbenikov, je njihovo prodiranje v šole počasnejše kot bi pričakovali. Razlog ni zgolj v dragem razvoju, temveč tudi v dialogu med založniki in državo, ki ne najdejo skupnega jezika. Kako uvajanje e-vsebin v proces učenja vidi država na eni in kako založniki ter učitelji na drugi strani?

Infrastruktura ni zagotovljena povsod, da o tem, kako bi za delo tehnološko opremili učence, niti ne govorimo. Miha Kovač, predsednik odbora za učbenike pri gospodarski zbornici Slovenije, meni celo, da je uvajanje e-učbenikov v šole pri nas precej kaotično.

Država želi izdelavo e-učbenikov ohraniti zase in peljati v okviru evropskih projektov. To pomeni plačilo avtorskih pravic v enkratnem znesku in prost dostop do vsebin na spletu. Projektu se založniki po večini niso pridružili, so se pa nekatera podjetja, ki e-učbenike na enotni platformi že izdelujejo.

Učitelji so torej s potekom uvajanja e-učbenikov za zdaj zadovoljni,čeprav je marsikdo naklonjen tudi uporabi tiskanih izdaj. So pa založniki zaskrbljeni nad kakovostjo, ker nova elektronska gradiva pripravlja zavod za šolstvo, ki je zadolžen tudi za pomemben del procesov, povezanih z recenziranjem in potrjevanjem učbenikov. Združevanje založniške in evalvacijske funkcije namreč vzbuja dvom v objektivnost izpeljanih postopkov oziroma samodejno postavlja zavod v privilegirani položaj.

Tiskani učbeniki se torej še nekaj časa ali pa morda celo nikoli v celoti ne bodo umaknili elektronskim izvedbam. Resne znanstvene raziskave namreč kažejo, da si učenci veliko več zapomnijo, če za učenje uporabljajo klasičen učbenik, kot če prebirajo snov iz tablic … Da motorike niti ne omenjamo.

Siti gladovnih stavk

foto: Bobo

Primerov gladovnih stavk v javnosti je bilo tudi pri nas kar nekaj. Evidenc o gladovnih stavkah pri nas na policiji ne vodijo, zato podatki o tovrstni obliki protesta v javnosti niso na voljo. So pa dostopni podatki o gladovnih stavkah v slovenskih zaporih kjer so priporniki (lani jih je bilo 11, predlani 8 in leta 2011 pa 6) z odklanjanjem hrane želeli doseči odpravo pripora ter pospešitev postopkov na sodiščih.

Obsojenci (lani jih je bilo 15, predlani 21 in leta 2011 15) so na ta način izražali predvsem nezadovoljstvo nad odločitvami strokovnih služb v zavodih. Z uprave za izvrševanje kazenskih sankcij sporočajo, da odklanjanje hrane ni pustilo posledic na zdravju stavkajočih, prav tako pa v zadnjem obdobju niso beležili dlje časa trajajočih gladovnih stavk.

Varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer je v dobrem letu in pol svojega mandata obravnavala že sedem primerov gladovnih stavk.

“V nekaterih primerih smo ugotovili, da gre za kršitve človekovih pravic, kljub temu pa čisto vsakega, ki stopi na to pot reševanja svojih stisk in težav opozorimo, da gladovna stavka ni najboljši način, ker gre tudi za hudo ogrožanje zdravja in celo življenja. Seveda so določene zahteve stavkajočih dokaj nerealne.”

- Vlasta Nussdorfer

Ko pa gladovno stavkajoči začne resno ogrožati svoje zdravje ali pa celo življenje, se pojavijo tudi številna vprašanja s stališča medicinske etike.

Je zdravnik dolžan preprečiti samomor, kakšna bi morala biti vloga zdravstvenih služb?

“Obstajajo konvencije, za katere pa moram reči, da se pri nas ne upoštevajo v tolikšni meri, kot bi bilo to zaželeno. Namreč stanje tistega, ki se je odločil za stavko, je treba zdravniško spremljat. Dobro je, če je ta zdravnik dogovorjen že vnaprej.”

- dr. Božidar Voljč, predsednik komisije za medicinsko etiko

Dr. Luka Omladič, asistent za biotehniko in politično filozofijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, izpostavlja konflikt dveh zelo visokih načel medicinske bioetike: “Načela avtonomije sprejemanja odločitev o samem sebi in načela koristi oziroma neškodovanja, ki ga ima medicinsko osebje postavljeno za vrhovno dolžnost.”

Kot ugotavlja dr. Božidar Voljč je motiv gladovnikov pogosto tudi pridobivanje medijske pozornosti, kar jim navadno tudi uspe.

Verjeli, gradili, garali in igrali

foto: Ben Tavener

Teden, ki se izteka, je prinesel številne novosti v slovenski in svetovni prostor. Dobili smo zmagovalca svetovnega nogometnega prvenstva v Braziliji, izbrali smo pa tudi še bolj pomembnega domačega zmagovalca predčasnih volitev. Je pa teden prinesel tudi nekaj nesnage, zato ga je v Petkovi centrifugi opral Boris Žgajnar.

Med bleščečo Ljubljano in degradiranim Prekmurjem

foto: Bobo

Globalizacija pod vprašaj postavlja ne samo samozadostnost nacionalnih držav pač pa tudi oblikovanje nacionalnih identitet. Kakšna je prihodnost nacionalnih držav, v kolikšni meri še lahko obvladujejo svoj lasten prostor, bodo še vedno lahko zagotavljale družbenoekonomski razvoj in socialno varnost državljanov in v kolikšni meri se bodo morale prilagajati nadnacionalnim integracijskih procesom v prihodnosti?

Država vs. korporacije

“V času hiperkapitalizma države dobivajo pomembnejšo vlogo. Vse bolj očitna je bitka med tržno-kapitalskimi interesi in interesi prebivalcev, delavcev, manjšin … Žal države izgubljajo bitko s korporacijami,” med drugim razmišlja glasbenik in kolumnist Miha Blažič N`toko.

Periferija proti centru

“Resnico o politiki nam pove razmerje, meja med periferijo in centrom. Na eni strani imamo bleščečo Ljubljano, na drugi pa degradirano Prekmurje,” pravi dr. Luka Omladič z Oddelka za filozofijo FF v Ljubljani.

Uporabnost nacionalne države

“Nacionalna država danes ne more več obvladovati svojega teritorija, a vstop v globalizacijo brez priznanja ni mogoče. Slovenija je imela srečo, da je dobilo svojo lupino, državo, a je vprašanje, če znamo to “napravo” dovolj dobro uporabljati,” meni sociolog, prof. dr. Rudi Rizman.

Etnična homogenost je mit

“Bolj kot je država nenaklonjena kulturni in narodni drugačnosti, večje bodo težnje teh skupnosti po samostojni poti,” pa o ustvarjanju novih držav razmišlja dr. Petra Roter.

“Nobeni vladi ne zaupam!”

Nataša Pirc Musar

foto: Bobo

Od majhnega pritožbenega organa do pomembnega varuha osebnih podatkov in poroka transparentnosti. Vse v 10-ih letih, ko so številni primeri Urada informacijskega pooblaščenca, ki ga pooseblja Nataša Pirc Musar, uspešno končani. A število pritožb in zadev v obravnavi še vedno ostaja na visoki ravni. Sama poudarja, da so v zadnjih letih postali najbolj zaupanja vredna institucija v državi.

 Nataša Pirc Musar: “Nikoli nisem prekoračila svojih zakonskih pristojnosti!”