“Obiskovalec festivala v vasi Gavoi mi je rekel Maradona fotografije.”

Žiga Koritnik

foto: Petra Cvelbar

Spekter njegovih avtorskih zanimanj je mnogo širši. Od gledališča in filma, sega tudi na področje krajine, dokumentarne in etnološke fotografije v različnih interpretacijah. Te dni se mudi v Makedoniji, kjer je že vrsto let tudi hišni fotograf skopskega jazz festivala.

Ljubezen do jazza je tudi posledica različnih vplivov iz okolja. Njegov oče je rad poslušal glasbo in se ukvarjal s fotografijo, sosed pa je bil jazz glasbenik.

“Spomnim se svojega prvega koncerta v menzi v študentskem naselju v Ljubljani. Mislim, da je nastopil Tomaž Domicelj in ena angleška skupina … vem, da sem prišel domov totalno prekajen, ker se je toliko kadilo v dvorani, in napol gluh, ker mi je tako piskalo v ušesih.”

Njegove fotografije so večinoma črno-bele. Tehnika mu je blizu tudi zaradi globljega dojemanja posameznih občutkov, ki se razvijejo s strani glasbenikov in avtorja.

V mladosti je bil asistent kamere na RTV Slovenija, kasneje napredoval v snemalca, vzporedno pa začel z raztsavljanjem fotografij. Tako je od nekdaj združeval kamero in fotografijo. “Posnel sem veliko dokumentarcev, film z Metodom Pevcem. Želel bi si posneti še kakšnega, a situacija je, kakršna je.”

Obiskovalec festivala v vasi Gavoi ga je pred časom označil za “Maradono fotografije”. Kot glavni vir preživetja v zadnjih mesecih pa navaja prodajo avtorskih fotografij na ulici, na t. i. art marketu. Pripravlja tudi fotografska izobraževanja.

“Pri delavnici glasbene ali katerekoli fotografije poskušam udeležence naučiti, kaj je ekspozicija, dober fokus, pristop k fotografiranju, sestavljanje zgodbe, organizacija dela … Te delavnice so relativno dobro obiskane in uspešne, marsikdo je že ven prilezel in imel naokoli razstave.”

Predčasna izdaja diplome

foto: Val 202

Mariborski študent je junija diplomiral na Fakulteti za zdravstvene vede v Mariboru. Našel si je službo v Avstriji, se z delodajalcem dogovoril glede podrobnosti, pred nastopom delovnega razmerja pa naletel na “administrativno” oviro.

Za uspešno sklenitev pogodbe o zaposlitvi je med drugim ključen dokument, ki dokazuje, da je pridobljena diploma v tujini enakovredna tisti, ki velja v državi, kjer se kandidat zaposli. Da bi na avstrijskem ministrstvu torej lahko izpeljali postopek priznavanja, zahtevajo originalno listino slovenske diplome, ki pa jo mariborski diplomant dobi šele na podelitvi decembra.

Mladina mora biti nemogoča!

Ivan Lorenčič, dolgoletni ravnatelj mariborske II. Gimnazije svoje delo opravlja z dušo in srcem.  Kritičen je do pretirano zaščitniških staršev: “Otrok dobi slabo oceni. Meni, da neupravičeno. Pa pride v šolo starš. Bo čez leta šel tudi v otrokovo službo, ko se mu bo godila krivica?”

So današnje generacije res tako posebne in težavne? “Mladina je nemogoča!? To je floskula. Tudi mi smo bili nemogoči. Hvala bogu, mladina mora biti nemogoča!”

“Pri starših gre velikokrat za pranje vesti. Z materialnimi dobrinami skušajo otroke pridobiti na svojo stran.”

Lorenčič je kritičen tudi do šolske politike in priznava, da do dijakov, ki dosegajo izjemne učne uspehe tudi v mednarodnem merilu, čuti prav posebno odgovornost: “Z maturo ni nič narobe, a točke niso vse. Z njimi se ne da najti pravih študentov za konkretno smer.”

“Na naši gimnaziji izstopa poudarjanje solidarnosti. Naši dijaki bodo nekoč odločali.”

Tudi zato se na čelu ene najzahtevnejših srednjih šol pri nas trudi, da jim  zagotavljajo kar najboljše možnosti za razvoj. “Treba je razviti pamet in iz nje graditi razvojno strategijo.”

“Ravnatelj mi je leta 1970 rekel, bi šel ti v Ameriko? Jaz pa iz Dupleka, brez vode in telefona.”

Zero Waste – brez odpadkov

foto: Jan Grilc

O sistemu, konceptu brez odpadka smo govorili v današnji Izvidnici. Mednarodna Zero Waste zveza je pred 10-imi leti sprejela prvo definicijo njihovega delovanja in jo leta 2009 še dopolnila.

Med drugim pravijo, da je “Zero Waste etičen, ekonomski, učinkovit in vizionarski cilj, ki vodi družbo v spremembo življenjskega stila in navad ter k posnemanju trajnostnih naravnih ciklov, kjer so vsi odpadni materiali surovina za nekoga drugega”.

Temu cilju sledi tudi Zero Waste Slovenija, kjer vodijo nacionalno mrežo občin in potrjujejo ter spremljajo napredek v okviru njihovega Zero Waste načrta. Na kakšen način in kako uspešno, se je z vodjo programa Zero Waste Slovenija Eriko Oblak pogovarjal Boris Žgajnar.

Mestna občina Ljubljana ter občine Borovnica, Log – Dragomer in Vrhnika so se ta teden kot prve slovenske občine pridružile slovenski mreži, imenovani Nič odpadkov (Zero Waste) in hkrati mreži Zero Waste Europe. Predsednik te, Rossano Ercolini, prihaja iz toskanskega mesta Capannori, ki je leta 1997 začelo zbirati odpadke od vrat do vrat, leta 2007 pa so v njem sprejeli strategijo ZeroWaste.

Poudaril je, da moramo tudi v Sloveniji vzpostaviti tak sistem ravnanja z odpadki, ki bo temeljil na dobri organizaciji in izobraževanju ter podajanju informacij celotni skupnosti, da bi lahko spremenila svoje delovanje. Z njim se je pogovarjala Maja Stepančič.

V italijanskih okrožjih Treviso in Priula se odvija zelo uspešna “ločevalna” zgodba. Javno komunalno podjetje Contarina je vzpostavilo sistem ravnanja z odpadki, ki je sestavljen iz zbiranja od vrat do vrat, sistema plačaj kolikor odvžeš, nadzora in sistema podatkovnih baz, v prihodnje pa načrtujejo tudi vzpostavitev mehanizma reciklaže in izdelave biorazgradljivih plenic – te namreč zapolnjujejo precejšen delež mešanih ostankov odpadkov. Z direktorjem konzorcija Contarina se je pogovarjala Maja Stepančič.

Vrhnika je prva slovenska občina, ki se je pridružila mreži Zero waste občin. Tu ne gre za tekmovanje za prestiž prvega, ampak za logično nadaljevanje poti, ki so si jo na Vrhniki zastavili že pred dvema desetletjema. Takrat so namreč kot prva slovenska občina začeli ločeno zbirati odpadke.

Danes tam reciklirajo 76 odstotkov odpadkov in letno pridelajo le 80 kilogramov mešanih odpadkov na prebivalca. Občani za vsak kilogram ločenih odpadkov, ki jih prinesejo naravnost v zbirni center, dobijo 10 centov cenejšo položnico. Vrhnika je med slovenskimi občinami torej primer dobre prakse.

Jan Grilc je Jerneja Feferja iz Komunalnega podjetja Vrhnika za začetek vprašal, na čem je temeljila vrhniška pot od začetka ločenega zbiranja odpadkov do pridružitve mreži Zero Waste občin.

Čas za e-učbenike?

foto: Bobo

Kljub temu, da imamo na trgu že kar nekaj e-učbenikov, je njihovo prodiranje v šole počasnejše kot bi pričakovali. Razlog ni zgolj v dragem razvoju, temveč tudi v dialogu med založniki in državo, ki ne najdejo skupnega jezika. Kako uvajanje e-vsebin v proces učenja vidi država na eni in kako založniki ter učitelji na drugi strani?

Infrastruktura ni zagotovljena povsod, da o tem, kako bi za delo tehnološko opremili učence, niti ne govorimo. Miha Kovač, predsednik odbora za učbenike pri gospodarski zbornici Slovenije, meni celo, da je uvajanje e-učbenikov v šole pri nas precej kaotično.

Država želi izdelavo e-učbenikov ohraniti zase in peljati v okviru evropskih projektov. To pomeni plačilo avtorskih pravic v enkratnem znesku in prost dostop do vsebin na spletu. Projektu se založniki po večini niso pridružili, so se pa nekatera podjetja, ki e-učbenike na enotni platformi že izdelujejo.

Učitelji so torej s potekom uvajanja e-učbenikov za zdaj zadovoljni,čeprav je marsikdo naklonjen tudi uporabi tiskanih izdaj. So pa založniki zaskrbljeni nad kakovostjo, ker nova elektronska gradiva pripravlja zavod za šolstvo, ki je zadolžen tudi za pomemben del procesov, povezanih z recenziranjem in potrjevanjem učbenikov. Združevanje založniške in evalvacijske funkcije namreč vzbuja dvom v objektivnost izpeljanih postopkov oziroma samodejno postavlja zavod v privilegirani položaj.

Tiskani učbeniki se torej še nekaj časa ali pa morda celo nikoli v celoti ne bodo umaknili elektronskim izvedbam. Resne znanstvene raziskave namreč kažejo, da si učenci veliko več zapomnijo, če za učenje uporabljajo klasičen učbenik, kot če prebirajo snov iz tablic … Da motorike niti ne omenjamo.

Siti gladovnih stavk

foto: Bobo

Primerov gladovnih stavk v javnosti je bilo tudi pri nas kar nekaj. Evidenc o gladovnih stavkah pri nas na policiji ne vodijo, zato podatki o tovrstni obliki protesta v javnosti niso na voljo. So pa dostopni podatki o gladovnih stavkah v slovenskih zaporih kjer so priporniki (lani jih je bilo 11, predlani 8 in leta 2011 pa 6) z odklanjanjem hrane želeli doseči odpravo pripora ter pospešitev postopkov na sodiščih.

Obsojenci (lani jih je bilo 15, predlani 21 in leta 2011 15) so na ta način izražali predvsem nezadovoljstvo nad odločitvami strokovnih služb v zavodih. Z uprave za izvrševanje kazenskih sankcij sporočajo, da odklanjanje hrane ni pustilo posledic na zdravju stavkajočih, prav tako pa v zadnjem obdobju niso beležili dlje časa trajajočih gladovnih stavk.

Varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer je v dobrem letu in pol svojega mandata obravnavala že sedem primerov gladovnih stavk.

“V nekaterih primerih smo ugotovili, da gre za kršitve človekovih pravic, kljub temu pa čisto vsakega, ki stopi na to pot reševanja svojih stisk in težav opozorimo, da gladovna stavka ni najboljši način, ker gre tudi za hudo ogrožanje zdravja in celo življenja. Seveda so določene zahteve stavkajočih dokaj nerealne.”

Vlasta Nussdorfer

Ko pa gladovno stavkajoči začne resno ogrožati svoje zdravje ali pa celo življenje, se pojavijo tudi številna vprašanja s stališča medicinske etike.

Je zdravnik dolžan preprečiti samomor, kakšna bi morala biti vloga zdravstvenih služb?

“Obstajajo konvencije, za katere pa moram reči, da se pri nas ne upoštevajo v tolikšni meri, kot bi bilo to zaželeno. Namreč stanje tistega, ki se je odločil za stavko, je treba zdravniško spremljat. Dobro je, če je ta zdravnik dogovorjen že vnaprej.”

dr. Božidar Voljč, predsednik komisije za medicinsko etiko

Dr. Luka Omladič, asistent za biotehniko in politično filozofijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, izpostavlja konflikt dveh zelo visokih načel medicinske bioetike: “Načela avtonomije sprejemanja odločitev o samem sebi in načela koristi oziroma neškodovanja, ki ga ima medicinsko osebje postavljeno za vrhovno dolžnost.”

Kot ugotavlja dr. Božidar Voljč je motiv gladovnikov pogosto tudi pridobivanje medijske pozornosti, kar jim navadno tudi uspe.

Verjeli, gradili, garali in igrali

foto: Ben Tavener

Teden, ki se izteka, je prinesel številne novosti v slovenski in svetovni prostor. Dobili smo zmagovalca svetovnega nogometnega prvenstva v Braziliji, izbrali smo pa tudi še bolj pomembnega domačega zmagovalca predčasnih volitev. Je pa teden prinesel tudi nekaj nesnage, zato ga je v Petkovi centrifugi opral Boris Žgajnar.