Bonobo: Migration

Predvajaj

foto: Facebook

Pri štiridesetih že veteranski zvokovni kolažer in trip-hoper je na svojem šestem albumu pričakovano avtoritarno žanrsko samosvoj. Gneča občutij, izrisanih na čelu slehernega resnega poslušalca njegovega novega dela Migration, je neizogibna. Bonobo v zelo značajske kompozicije, ne le v muziko za dvigala, spreminja res vse – od ženskih vokalov do šuma, ki ga proizvaja, saj res, dvigalo v eni od hongkonških stolpnic. Pomenljiv in učinkovit miselni kontrapunkt, kaj. Ves ta džez sploh ni daleč!

In še pojasnilo za stare plesalce. Stara prijateljica me je spomnila, da uživa ob poslušanju kasete, na katero sem ji pred tridesetimi leti presnel kölnski koncert Keitha Jarretta. Uf, ta je tak, da te tudi treznega odpelje hudo daleč. (Novi) Bonobo je enakega naboja, pogovarjamo se o zelo podobni transcendentni izkušnji, ob tem, da je Migration postregel tudi z nekaj motivi, izpeljanimi v čudovite vokalne songovske napoje. Primerjava med Jarrettom in Bonobom bi bila skoraj smiselna, saj res. Ob tem, seveda, da bodo le najbolj zavzeti arheologi iz bazena Bonobovih navijačev mogoče kdaj le izvedeli, kaj je to avdiokaseta.

Če niste te vrste, da bi izkopavali tehnične dediščine, pa se lahko namenite zakopati se v primerjavo spodnjih dveh vizualij. Poiščite simbolno razliko med videom za hit single Kerala, to je med originalom, v katerem nastopa igralka Gemma Arterton, in mojim psevdo mikro remakom tega. Le pri izvirniku – prav sekvence, posnete na Bow Churcu v vzhodnem Londonu – lahko opazite nekaj zelo zelo morbidnega. Življenje ni le Bonobonov jazzy-trip-hop, ampak je lahko tudi neroden bad-trip. Zato nasvet starega hipija – “Don’t take any shit” – ni nikoli odveč.