V zadnjih dveh desetletjih so bile med velikimi prelomnicami za ves svet finančna kriza, pandemija ter nato še energetska kriza in visoka inflacija. Vsakega od teh izzivov smo premagali, pri čemer so pomembno vlogo igrale države z določanjem ukrepom za blažitev negativnih učinkov na gospodarstvo in posameznike. Po vsaki od teh velikih prelomnic pa je močno narasel tudi javni dolg, ker je izjemno ukrepanje držav povezano tako z ukrepi na področju subvencij in drugih pomoči kot tudi z nižjimi davčnimi prilivi. V Evropi smo imeli še eno krizo, ki je drugje niso čutili, in sicer po finančni krizi, ko so se stroški zadolževanja nekaterih držav zelo povečali. Ta kriza je bila posledica nezaupanja v plačilno sposobnost držav v območju evra. Kriza se je razpletla po dolgih zapletih, saj države z nizkim dolgom niso želele jamčiti za dolg drugih držav. Danes smo po moji oceni pred novim izzivom. Evropske države bodo zelo verjetno bistveno dvignile svoje izdatke za obrambo, ker je novi ameriški predsednik jasno povedal, da se Evropa ne more več zanašati na varnostna jamstva, ki ji ga dajejo Združene države prek zveze NATO. Po moji oceni nobena od evropskih držav teh izdatkov ne dviguje zato, ker bi imela napadalni namen, temveč zato, ker so se varnostna tveganja za Evropo v zadnjih nekaj letih bistveno povečala. V lanskem letu so denimo države Evropske unije za obrambo skupaj namenile 326 milijard evrov, kar je bilo 1,9 % bruto domačega proizvoda. Obrambni izdatki v Evropi se pomembno povečujejo od leta 2022, kar sovpada z začetkom vojne v Ukrajini. Vseeno je treba opozoriti, da Ukrajina v obdobju zadnjih treh let kot prejemnica vojaške pomoči od vseh držav na svetu ni prejela več kot 130 milijard evrov. Od Evrope je prejela 62 milijard evrov vredno vojaško opremo oziroma 20 milijard na leto. Nemčija, Združeno kraljestvo in ZDA so tej podpori namenile manj kot 0,2 odstotka svojega bruto domačega proizvoda, kar je za njih zanemarljiv delež. Izdatki za obrambo v Evropi tako niso rasli zaradi visoke pomoči Ukrajini, temveč zaradi nakupa nove vojaške opreme, ki je danes dražja, kot je bila pred leti.
A zakaj dvigniti izdatke za obrambo prav zdaj in tako hitro? Višji izdatki za ta namen lahko namreč pomenijo nižje izdatke za druge namene, kot denimo za zdravstvo, šolstvo in socialno državo. Lahko morda pomenijo tudi nove davke, kar pomeni dodatno breme za gospodarstvo in posameznike. Višji izdatki so povezani tudi s krepitvijo števila vojakov, ker so skoraj vse evropske vojske kadrovsko podhranjene. Najboljši motivator za krepitev števila vojakov je dvig plač in uvedba drugih ugodnosti, povezanih s služenjem v vojski, kar pa verjetno pomeni manjšo razpoložljivost delavcev v drugih dejavnostih. Zgodovina nas uči, da so države v zadnjih 130 letih v Evropi tako visok dvig obrambnih izdatkov financirale pretežno z dolgom, v manjši meri pa z višjimi davki. Le redko kdaj pa z zmanjšanjem potrošnje države na drugih področjih. »Toda tudi dolg je treba enkrat odplačati«, bi se na to odzval racionalen posameznik. Na tem delu je treba ločiti med posameznikom in državo. Države skoraj nikoli ne znižujejo svojega dolga, le dodajajo mu novega, kljub temu da stare obveznice poplačajo, ko dospejo, še pred tem pa izdajo nove. In točno to prinaša tudi skupen evropski načrt, ki bi državam članicam omogočal cenejše financiranje teh izdatkov z novim dolgom, hkrati pa bi Evropska komisija ustrezno prilagodila svoj pogled na primanjkljaje držav tako, da bi tolerirala njihov dvig. Vendar nobeno kosilo ni zastonj. Izdaja dodatnega dolga pomeni ustvarjanje novega denarja, kar lahko pomeni tudi nekoliko višjo inflacijo. To se recimo na trgu najbolj jasno vidi v tržni obrestni meri na 10-letni državni dolg. Ob napovedi visokega dviga izdatkov za ta namen v Nemčiji so se stroški zadolževanja nemške države dvignili hitro z 2,4 odstotka na 2,8 odstotka. Nemčija se zaradi svojega nizkega dolga uvršča med najbolj varne države, ki se najceneje zadolžujejo. Precej podobno se je zgodilo s slovensko obveznico, kjer je tržna obrestna mera narasla s 3 na 3,3 odstotka.
Izdatki za obrambo vplivajo tudi na gospodarsko rast. Plače vojaškega osebja se prelijejo v potrošnjo, ki predstavlja več kot polovico bruto domačega proizvoda. Izdatki za nakup opreme pa pozitivno vplivajo na gospodarsko rast v primeru, da je oprema izdelana v državi ali pa podjetja iz Evrope sodelujejo v verigi vrednosti, ki zagotavlja proizvodne dele za vojaško opremo. V zadnjih treh letih so evropske države okoli 80 odstotkov orožja uvozile iz drugih držav, kar na gospodarsko rast ni vplivalo pozitivno. Države članice se tako prav zdaj dogovarjajo, ali bi nove nabave orožja morale prednostno upoštevati dobavitelje in proizvajalce iz Evropske unije ali pa tudi iz drugih držav, kot so Združeno kraljestvo, Norveška in Turčija. Lahko bi rekli, da se krešejo mnenja med ekonomisti in obramboslovci, saj prvi zagovarjajo domačo proizvodnjo in nabavo, drugi pa dajejo prednost tehnološki uporabnosti orožja. Vsekakor pričakujem, da bo tema dviga obrambnih izdatkov ostala z nami še naslednjih nekaj let, obenem pa menim, da bodo imeli pozitiven vpliv na gospodarsko rast. Vsekakor pa lahko na ta račun pričakujemo nekoliko višjo prihodnjo rast cen, kot bi jo imeli sicer.
