Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zdaj že pred krepkim desetletjem je veljalo, da je Apathy najbolj prodoren med vsemi underground raperji. To pomeni med tistimi hiphop ustvarjalci, ki raje delujejo podtalno, v resnici pa, da njihov komercialni domet ne dosega vrhov lestvic, koder pa se vsake toliko vseeno znajdejo. Glavna razloga za delovanje na sladkem robu je njihov pogosto bolj grob zvok, mogoče tudi malo bolj zahtevne, filozofske pridige v verzih, še bolj pa dejstvo, da tudi kot producenti in pogosto samozaložniki ne delujejo ob podpori velikih izdajateljskih znamk. Nenazadnje Apathy po treh desetletjih v rodnem Connecticutu še ni naletel na pravo lokalno konkurenco, kar pomeni, da prav toliko časa s skupaj s svojimi tesnimi sodelavci skoraj ekskluzivno predstavlja manjšo zvezno državo, ki poleg Massachusettsa velja za najbolj razvito in najbogatejšo med vsemi v ZDA. Conncecticut Casual: Chapter 2 je nadaljevanje njegove uspešne izdaje iz leta 2014, skupno pa že osmi album. Apathy je tokrat še bolj sproščen in zabaven. Vazz, Nejc Pipp in Capital Crew predvajalno listo dopolnijo z domače strani, medtem ko Jamie XX, Nas skupaj z DJ Premierjem ter Lil Yachy in za nameček še avstralski produkcijski par Close Counters rubriki priskrbijo dodatni spomladanski napoj.
Vsaka albumska predstava kreativne newyorške rockovske popevkarice vsebuje izrazite kontraste, naklone, zdaj besne, morbidne ali distorzične, zdaj romantične in mehkejše pasaže, če ne kar prizore. Zato je kar navada, da dela St. Vincent presojamo po koherentnosti ali po namenskosti, tudi po sporočilnosti. Tudi na pevkinem osmem albumu je pop forma songov z veliko mero občutka obtežena z čvrsto umetniško ekspresivnostjo. Tokrat ima več obeležij, prevzetih iz avtoričinih temačnih vtisov in vzgibov. Za St. Vincent tako še naprej velja, da je zdaj sama tudi producentka, tj. oblikovalka zvoka ena od redkih pravih, tudi tržno uspešnih, sodobnih izrazov Davida Bowieja in Talking Heads, dveh ikonskih stebrov art-rocka med sedemdesetimi in devetdesetimi leti preteklega veka. Cederama za bolj blag prehod v praznični večer, v nasprotju s aksiomom iz albumskega naslova, ponudi novo St. Vincent ne (preveč) kričečo.
Obračun pred počitnicami v kalkulacijo jemlje izbor najboljših iz minule polsezone. Galerijsko playlisto, ki naj gre z vami na dopust, popolnijo (v prav takem zaporedju): Drill, Tim Tekavec, Timoprodukcije z gosti, Ezra, Majlo 27, Wugla, Capital Crew, Tsujigiri, Genxta Gregi, Ziebane, Ezy-G in YngFireFly, Minnite, Masayah, T.A.M.Z.Y., Funk, Fu, Zinedin O., .travnik in v izteku še Ichisan. Happy Friday Night kot Happy Summer Vibe!
Gre za zaključni sezonski biznis. Na logična pota nas spravijo - v pravilnem vrstnem redu: Capital Crew, Leopold I., Emkej, dvojec Kaušspil, Aima Vittori, Drill s Sheby, Dwon, Matter, Masayah, PTČ z Vazzom, Nipke, Zevin, Tomos, Damzz95 z Fvntxm, Tim Flyboy Tekavec, Pantaloons ter Skova.
O koncertu angleškega poeta in rock pevca v Londonu pred dnevi bi zmogel napisati tudi krepko predolg esej in v njem v neskončnost primerjati pisano paleto občutij in opazk. Vse kaj drugače pa je vtise strniti v oceno, ki bo hkrati vabilo na ta resnično zelo posebni glasbeni dogodek. Zato je nemara bolje, da začnem pri koncu. Ocenjuje Matjaž Ambrožič.
Crosby Stills & Nash, Hammersmith Odeon/Eventim Apollo, 12. septembra 2015. Recenzira Matjaž Ambrožič.
Expressu skoči v London, kjer Andrej Šifrer in Jani Hace snemata v legendarnih studiih Abbey Road, pregledamo koncertno ponudbo tega tedna in preposlušamo nekaj pesmi, ki so jih glasbeniki posneli v čast žogobrcarskega prvenstva v Braziliji.
Londonski koncert skupine Laibach, podrobnosti letošnjega festivala založništva in glasbe Tresk in Lepotica in zver, ki konec marca stopata na oder Cankarjevega doma.
