Lezbos – Na robu Evrope

Podkast s poglobljenimi pričevanji s pozabljenega otoka, prek katerega je v Grčijo prišlo več kot pol milijona beguncev

Še ne tako dolgo tega je bil grški otok Lezbos več tednov zapored ena od tem na skoraj vseh naslovnicah velikih medijev. Je drugi največji otok v Egejskem morju in leži le šest kilometrov od turške obale. Ko je pred tremi leti izbruhnila begunska kriza in se je odprla tudi balkanska pot prek Grčije in Makedonije do Srbije in potem naprej v prve države Evropske unije, je bil otok tudi najbolj na udaru.

Po grobih ocenah različnih vladnih in nevladnih organizacij naj bi do zdaj Lezbos prečkalo že več kot pol milijona beguncev in migrantov. Če je večini uspelo po nekaj dneh zapustiti otok, pa so razmere od predlanskega sprejetja dogovora med Evropsko unijo in Turčijo zdaj popolnoma drugačne.

Dogovor je sicer ustavil pretok beguncev in migrantov na otoke z nekaj tisoč na nekaj sto in potem tudi nekaj deset na dan. A po sprejetju dogovora so tisti, ki so prišli na otok s populacijo 87 tisoč ljudi, tam tudi ostali.

Podkast z naslovom Lezbos – Na robu Evrope najdete v svoji najljubši podkast aplikaciji in se nanj naročite v valovski kategoriji Vroči mikrofon. Če ga poslušate na Applovih napravah, ga lahko ocenite in komentirate.

Deset minut z avtomobilom, dve uri hoda oziroma nekaj več kot pet kilometrov iz največjega mesta na Lezbosu Mitilini leži tipična otoška vasica Moria. To ime je zdaj po svetu znano predvsem zaradi velikega sprejemno-registracijskega centra za begunce in migrante, ki leži v neposredni bližini vasi.

Sprejemno-registracijski center, ki bi ga lahko preimenovali tudi v begunsko taborišče, spada pod pristojnost grškega ministrstva za migracije. Uradno lahko sprejme 2330 ljudi. Ta hip jih je v njem in okoli njega nastanjenih več kot 5500.

Življenje v Morii je res slabo. Več kot 20 ljudi živi v šotorih. V našem zabojniku nas je 26. Nikoli ne morem zaspati, saj nekdo posluša glasbo, drugi kadi, nekdo kriči, najde se kdo, ki je pijan. V Morii več kot eno uro čakamo na mizeren obrok hrane.

Da so razmere v centru Moria nevzdržne in katastrofalne, so ugotovili tudi opazovalci Sveta Evrope, ki so v zadnjem poročilu del centra, tako imenovani Oddelek B, označili za nehumanega in ponižujočega.

V teh šotorih prebivajo družine … nekateri se bojijo sprehajati se okoli ponoči, saj se veliko pretepajo, pa tudi izgredi so pogosti. Razmere v tem centru nikakor niso varne za družine in otroke.” pa poudarja tiskovni predstavnik visokega komisariata za begunce v Grčiji Boris Češirkov.

Po njihovih podatkih je v Grčiji trenutno več kot 45 tisoč beguncev, od tega jih je slaba tretjina ujetih na otokih. Na Lezbosu jih je več kot 7500. Od 1. avgusta 2017 je popoln nadzor nad centrom Moria prevzela grška vlada.

To pa je povzročilo določene pomanjkljivosti v sistemu vzdrževanja centra. V teh mesecih, ko je center prevzela grška vlada, se je povečalo število novih begunskih prihodov na Lezbos. Predvsem zaradi politike zadrževanja beguncev na otokih se je zato tudi močno povečalo število beguncev in migrantov v Morii, ki presega trikratnik zmogljivosti. Vse to vodi do kritičnih razmer v centru. Onesnažena voda, osnovne storitve, kot je psihološka pomoč ljudem, ki prihajajo s posttravmatskimi sindromi, ne delujejo, zato se mentalno stanje ljudi še slabša.

Ob cesti pred centrom je parkiranih več deset avtomobilov, saj v centru in ob njem delujejo različne službe, vladne in nevladne organizacije. Ena od njih je tudi Evropska agencija za mejno in obalno stražo Frontex. Na misiji v sklopu Frontexa je zdaj tudi slovenski policist Andrej Casar, ki v Morii dela kot izpraševalec.

“Razmere v Morii Evropski uniji ne morejo biti v ponos.”

Ena od večjih zdravstveno humanitarnih nevladnih organizacij na svetu Zdravniki brez meja se je iz centra protestno umaknila po sprejetju dogovora med Evropsko unijo in Turčijo. Nato so ob cesti pred vhodom v Morio vzpostavili terensko pediatrično kliniko. Zdravnik Gustavo Vidal Fereira v kliniki deluje šele nekaj tednov, pri otrocih pa opaža veliko bolezni dihal, prehladov, virusnih obolenj, kožnih bolezni, zajedavskih okužb, prebavnih motenj, povezanih z infekcijami.

“Prenaseljenost v kampu predstavlja idealne pogoje za širjenje kožnih bolezni, zajedavskih okužb in virusnih obolenj.”

Ob začetku begunske krize je otok veljal za izjemno solidarnega, papež Frančišek ga je med obiskom leta 2016 celo razglasil za otok miru in solidarnosti. Domačini so se odzvali begunskim klicem na pomoč in tako tudi ostaja. Spremenila pa se je občinska politika do begunskega vprašanja. Že nekaj časa župani otokov, ki gostijo največ beguncev, tudi s protesti opozarjajo , da njihovi otoki postajajo odprti zapori. Oblasti na Lezbosu so že večkrat zablokirale tovorne ladje, ki so pripeljale dodatne bivalne zabojnike za begunce. Želijo si namreč, da bi grška vlada dovolila beguncem na celino, ker že obstoječih begunskih centrov ne nameravajo širiti.

Kot še pojasnjuje Marios Andriotis, odgovornost za katastrofalne razmere v Morii prenašajo na grško ministrstvo za migracije, katerega minister Janis Muzalas ob tem odgovornost prenaša na Evropsko unijo in ji očita hipokrizijo ob prenašanju bremena na Grčijo. Na začetku decembra je grška vlada obljubila, da bo do polovice meseca na celino prepeljala 5000 beguncev, zdaj, ko so mediteranske zimske razmere že na vrhuncu, pa Muzalas obljublja, da se bo stanje v centru Moria uredilo do konca prihodnjega meseca.

Prelaganje odgovornosti, neskončno čakanje in vsakodnevne obljube sprememb pri beguncih in migrantih sprožajo nestrpnost in izgubo upanja, tako da se nekateri zatečejo tudi k skrajnim protestom, kot je gladovna stavka. Zadnja, ki se je končala pred dobrim mesecem, je na Lezbosu trajala več kot 30 dni. Posledično je bilo kar nekaj beguncev prisilno odvedenih in priprtih, pa tudi hospitaliziranih zaradi hudih zdravstvenih težav.

Ne glede na zatrjevanje občinskih veljakov, da se Lezbos ni spremenil, so spremembe vidne in opazne. Predvsem v vzdušju ljudi. Ko pristanete na Lezbosu z letalom ali trajektom lahko v zraku čutite nekaj drugačnega. Kot, da bi čutili prisotnost tragedij, ki jih je v zadnjih desetih letih videl in občutil ta egejski otok, ki je tako velik, da prebivalci pravijo, da se mentaliteta otočanov razlikuje med severom in jugom. Lezbos tudi nikoli ni bil tipičen grški otok, kamor bi poleti romale trume evropskih turistov. V zadnjih letih so bili hoteli bolj zasedeni pozimi kot poleti, je pravil lokalni hotelir, predvsem zaradi množičnega prihoda prostovoljcev in mednarodnih humanitarnih organizacij.