Rezanje je bilo krik na pomoč, a ga resnično obžalujem

Rezanje po vsem telesu in trije poskusi samomora so bili največja napaka v mojem življenju. Vztrajno iščite pomoč!

Vse se je začelo, ko sta nekaj tednov po prezgodnjem rojstvu umrla bratca. Oče se je povsem zaprl vase, mama pa je bila sploh hudo prizadeta, bila je v takem stanju, da bi lahko izgubili tudi njo … Skrbelo me je zanjo, že tako sem izgubila bratca, v bistvu se mi je takrat vse zrušilo. In stara sem bila šele 10 let,” začne pripoved danes štirinajstletna Anabela. Njena mama je bila zelo dolgo po porodu v zelo slabem psihofizičnem stanju, ki so ga zdravniki pripisovali žalovanju po izgubi novorojenčkov, a se je šele pozneje izkazalo, da je v resnici preživela serijo manjših in nekaj večjih možganskih kapi.

Od odličnjakinje do ponavljanja razreda

Zato, da sem zbežala od vsega hudega doma, sem kar se da pogosto odhajala ven. Mami je bila prepričana, da se v bližini doma družim s prijateljicami …” V resnici pa je žalujoča deklica zašla v povsem neprimerno, predvsem pa nerazumevajočo družbo. Kmalu so se zasmehovanju, izločanju iz vrstniške družbe, ustrahovanju in poniževanju pridružili še alkohol in druge prepovedane snovi. Vse je šlo samo še navzdol, Anabela se je nerazumljena počutila tudi v šoli. Svoje takratno doživljanje opisuje najstnica takole: “Do petega razreda sem bila odličnjakinja, s samimi peticami in stoodstotno pravilno rešenimi testi. Ko se mi je vse to zgodilo, so me učitelji začeli grdo gledati, samodejno so mi zniževali ocene, močno mi je padla koncentracija, z njo pa tudi ocene. Hudo mi je bilo, ker me ni nihče razumel, nihče mi ni izrekel sožalja, nekateri sošolci so se celo norčevali iz mene in vsega, kar se je dogajalo doma. Iskala sem pomoč pri psihologih, učiteljih, a so vsi omalovaževali mojo stisko in mi očitali, da le iščem pozornost, da sem otrok, da ne vem, kaj delam, da se moram pogovarjati z mamo …

Nihče ni mojih stisk jemal resno

A mamina še tako ljubeča pomoč nikakor ni bila dovolj. Deklica je tudi zaradi nenadzorovanih izbruhov jeze in mučnih preganjavic potrebovala resno strokovno pomoč, z mamo sta jo iskali povsod, učinkovite nista našli. “Najbolj me je bolelo, ker so mi vsi, tudi zdravniki, očitali, da le iščem pozornost: nihče me ni jemal resno, sprva celo mami ne, zato sem iskala načine, kako naj jim vsem povem, kako hudo mi je.

Vrsta neuspešnih poskusov pomoči

Anabela se je v stiski začela rezati po rokah, nogah, bokih, po vsem telesu. A tudi psihiatrinja z deklico ni našla skupnega jezika, vsaj Anabela je njeno pomoč doživela tako: “Rekla mi je, da razume, zakaj se režem, in da ni potrebe, da to preneham. Da naj poskusim le rezati manj globoko. Jaz pa sem potrebovala le nekoga, ki bi me poslušal, hotela sem nasvet, potrebovala sem jasno sporočilo, da rezanje ni v redu, da naj preneham.

Čeprav tudi Anabelini starši razumejo, da so vsi, od razredničarke, svetovalnih služb do zdravnikov nedvomno deklici želeli pomagati, žal noben poskus ni zmogel v Anabeli spremeniti toka razmišljanj, prekiniti stisk, slabih vzorcev, napačnih odločitev.

Ključna beseda BOTER5 na 1919 pomeni darovanih 5 evrov, ki bodo v celoti namenjeni družini. Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Anabelo iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njene družine.

Rezanje kot brezupen klic na pomoč

Potem pa preprosto nisem videla več izhoda. Trikrat sem poskusila storiti samomor, prvič sem si pred dobrimi tremi leti prerezala žile, drugič s tabletami …” in k sreči je bil neuspešen tudi tretji poskus. A tudi tako siloviti klici na pomoč, kot jih je Anabela sporočala s svojimi dejanji, je niso pripeljali do prave pomoči, čeprav sta jo z mamo iskali na številnih koncih: “Bila sem pri šolski psihologinji, pa pri tisti v zdravstvenem domu, pri več psihiatrih, povsod sem poslušala, da le iščem pozornost …” Dokler niso našli psihoterapevta, ki je našel pot do njenega zaupanja, prave načine za prekinitev obupa in s katerim je Anabela zmogla narediti korenite spremembe v svojem življenju. Med pomembnejšimi je bila zamenjava osnovne šole takoj po tem, ko razreda ni izdelala. Zdaj ga v novi šoli izdeluje brez težav.

Spletne strani z informacijami za pomoč otrokom in mladostnikom v stiski:

Menjava osnovne šole je bila med pomembnimi prelomnicami

Na prejšnji šoli se je, kot pravi, počutila nezaželeno, pripombe učiteljev so jo zelo prizadele, na novi šoli je lahko izrazila vse svoje talente: “Pri premagovanju stisk mi je zelo pomagalo pisanje pesmi in zgodb, največkrat sem pisala o tem, kar se mi je zgodilo. Tudi risala sem zelo veliko, največkrat porezane roke ali angelska krila. Tudi pela sem veliko. Na prejšnji šoli so mi rekli, naj v zboru le odpiram usta, da ne bom kvarila nastopov, na tej me spodbujajo, da bi pela solistično. Na prejšnji šoli so mi govorili, da rišem preveč žalostno, da ne rišem po njihovih kriterijih: na tej šoli moje risbe pošiljajo na likovno akademijo, na vseh natečajih so zmagale, zmagujejo tudi moje pesmi. Zelo sem vesela, da sem zamenjala šolo, saj me tukaj ne zaznamujejo moje napake iz preteklosti, ki sem jih v slabi družbi storila veliko, pač pa me jemljejo takšno, kot sem. Nekaj časa sem tudi tukaj imela učne težave, potem pa je steklo, zdaj spet dobivam štirice, tudi petice,” je zadovoljna.

Največja napaka v mojem življenju, nikoli ne počnite tega!

In kar je najpomembneje, Anabela ima zdaj povsem drugačen pogled na svoje življenje in na vse poškodbe, ki si jih je povzročila:

“To je bilo zelo neumno. Veliko stvari sem v življenju storila, tudi napak, a rezanje in poskusi samomora so nekaj, kar resnično obžalujem. Če bi lahko zavrtela čas nazaj, ne bi nikoli nič od tega niti poskusila!”

Anabela prav zaradi psihoterapevtove pomoči zdaj o vsem tem lahko govori in želi govoriti, predvsem zato, da bi opozorila, kaj vse se otrokom dogaja. Da kljub najboljšim namenom otrok v šoli in v zdravstvenem sistemu lahko ostane tako zelo ranjen. In zato, da bi vsem, ki jih žene v samopoškodovanje ali imajo še bolj črne misli, svetovala, naj iščejo pomoč, vse dokler ne najdejo prave zase. Čeprav se kdaj zdi, da je to nemogoče.

Rojstvo sestrice priložnost za nov začetek

Pomemben dogodek na Anabelini poti okrevanja je bilo tudi rojstvo sestrice. Po izgubi novorojenih bratcev in še eni neuspešno končani nosečnosti ga v družini doživljajo priložnost za novo poglavje družinskega življenja. Cenijo ga toliko bolj, ker tudi tukaj ni šlo brez zapletov: sestrica je namreč nekaj mesecev po rojstvu nenadoma prenehala dihati, a so ji uspešno rešili življenje.

Nujno potrebna strokovna pomoč samo samoplačniško

Toda številne rane niso zaceljene in štirinajstletnico čaka še dolga pot premagovanja strahov, jeze, preganjavic. A strokovnjak, ki Anabeli po treh letih pekla končno zna pomagati, deluje le samoplačniško. Pri dveh plačah, a obeh z izplačilom pod minimalno, in vseh dolgovih, ki so se nabrali tudi zaradi tragičnih dogodkov, mamine bolezni, iskanja strehe nad glavo, stroškov v najemniškem stanovanju, ter po neuspešnem osebnem stečaju so samoplačniške terapije veliko redkejše, kot bi jih potrebovala.

Najbolj varčujemo pri hrani, nove superge in zelenjava ostajajo želja

Anabelo pa družinske finančne stiske dodatno hromijo: “Najhujše je, ko potrebujem denar za šolo, ko gremo na izlet, pa imajo vsi polno hrane s seboj, jaz pa samo sendvič. Vsi nosijo nova oblačila, jaz si jih menjavam z mamo. Zdaj imam samo ene, že povsem uničene superge, ki mi morajo služiti za vse priložnosti, tudi za telovadbo. Varčujemo pri vsem, najbolj pa pri hrani, sicer bi bili dolgovi še večji. Zmanjka nam vsega, najpogosteje jajc in mleka. Ko nam to zmanjka, jemo kruh in marmelado, ki jo dobimo v paketih pomoči. Za kosilo kuhamo res najosnovnejše, testenine, največkrat kar s stopljenim sirom, redkeje s kakšno omako. Mesa skoraj nimamo, jaz pa bi si poleg tega še tako želela jesti bučke, šparglje …

Vsem željam sem se odpovedala, razen tem, da se končno izvijemo iz dolgov in ne izgubimo doma

Sram jo je, da kljub dvema plačama ne zmorejo preživeti. Čeprav sta oba zaposlena, imajo vse preračunano na vsak cent. Pazijo, da ima sestrica vse, kar potrebuje, sama pa se je odpovedala vsemu, kar je zahtevalo plačilo: “Igrala sem klavir, plesala hip hop, pa sem vse prenehala. Zdaj sploh nimam nobenih želja več, ker sem se jim že tolikokrat morala odpovedati, da mi sploh nič ne pade več na pamet. Edino, kar si želim, je, da se znebimo dolgov, da zaživimo normalno. Da ne bi sestrica, ko bo odraščala, doživela nič od tega, kar sem morala izkusiti sama, da se ji ne bi bilo treba odpovedovati tako osnovnim stvarem, kot se jim jaz. Da ne bi kot jaz živela v strahu pred rubežniki in pred tem, da bomo izgubili še to najemniško stanovanje.

Podatki za UPN
Koda namena
CHAR
Namen
BOTRSTVO – Za Anabelo
Znesek
EUR(znesek, ki ga želite darovati)
BIC banke prejemnika
LJBASI2X
IBAN
SI56 0201 2002 0297 991
Referenca
SI00
 
552
Ime in naslov
ZPM Ljubljana Moste, Proletarska 1,
1000 Ljubljana

Donacijo lahko opravite tudi s PAYPAL z vpisom elektronskega naslova paypal@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (na primer Anabelina zgodba). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!

Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:

  • Nova Ljubljanska banka,
  • Addiko Bank,
  • Abanka,
  • Banka Koper,
  • SKB,
  • Unicredit banka,
  • Delavska hranilnica,
  • Sberbank,
  • NKBM in
  • Hranilnica Lon.

Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.