Muhammed Kisirisa je pri petnajstih letih v ugandskem slumu, kjer je tudi odraščal, ustanovil prvo dobrodelno organizacijo. Vse od takrat pomaga mladim iz najbolj depriviligiranih družin. S tremi prijatelji je tako ustanovil organizacijo za temeljne spremembe, ki nekaj sto otrokom omogoča izobraževanje, vodijo pa tudi nekakšno botrstvo za otroke - posamezniki lahko namreč določenemu otroku namenjajo po 30$ na mesec. Tokrat torej po svoje sorodna, a tudi povsem drugačna botrska zgodba.
V slumih so bivališča brez sanitarij, družine pa si ne morejo privoščiti niti enega ali kvečjemu en obrok na dan ter si ne morejo zagotoviti oblačil
Muhammed Kisirisa je pri petnajstih letih v ugandskem slumu, kjer je tudi sam odraščal, ustanovil prvo dobrodelno organizacijo. Vse od takrat pomaga predvsem otrokom iz najbolj deprivilegiranih družin. S tremi prijatelji je tako ustanovil fundacijo, ki nekaj sto otrokom omogoča izobrazbo, vodijo pa tudi nekakšno botrstvo za otroke – posamezni donatorji lahko namreč posameznemu otroku namenjajo po 30 dolarjev na mesec. Tokrat torej po svoje sorodna, a tudi povsem drugačna botrska zgodba.
Ker je bil Muhammed prepričan, da je izobrazba najboljša oblika boja proti revščini, so pred štirimi leti v največjem ugandskem slumu, v glavnem mestu Kampala, ustanovil šolo. V okolju, kjer sicer primanjkuje možnosti za izobrazbo, v njihovih učilnicah danes sedi 200 otrok iz najbolj deprivilegiranih družin, ki denimo občutijo tudi stigmo zaradi HIV-a. Poleg splošne šole je s tremi prijatelji, ki so vsi odraščali v slumu, v katerem biva nekaj manj kot 100.000 ljudi, ustanovil zaposlitveni center, ki ga podpirajo tudi predstavništva nekaterih držav v Ugandi. Lani so v šolanje vključili 630 mladih. 560 jih je program opravilo do oktobra, še isti mesec pa jih je 310 našlo zaposlitev, eden od petih je začel lastno podjetniško pot, večina pa je zaposlitev našla v podjetjih, v katerih so opravljali pripravništvo.
“Menim, da je to rešitev. Vem, da se ljudje v slumu želijo naučiti brati in pisati in biti zmožni sami spreminjati razmere v svojih skupnostih.”
– Muhammed Kisirisa
V Ugandi z nekaj manj kot 38 milijoni prebivalcev je sicer skoraj 8 od desetih ljudi mlajših od trideset let. Vprašanje, kako mladim zagotoviti osnovne možnosti za samostojno življenje, sicer tare večji del sveta, v tej afriški državi pa je še usodnejše.
