Generalka pred planiškim praznikom, kot bi lahko imenovali smučarsko tekmovanje za pokal Vitranc v Kranjski gori, je uspela. Kot smo že vajeni, so organizatorji uspeli pripraviti odlično progo, sploh v pomladnih temperaturah, spremljevalni program je bil bogat kot že dolgo ne, če sploh kdaj, končno pa smo v finalu lahko spremljali tudi slovenskega predstavnika. Na včerajšnjem slalomu kar dva.
Od leta 2007 na veleslalomih in zadnji dve leti ob slalomskih vožnjah se nam je v Kranjski gori pošteno kolcalo po zlatih časih slovenskega smučanja, ko je 30.000 gledalcev spremljalo tudi dvojno slovensko zmago leta 1986 – Križaj je zmagal, Petrovič je bil drugi. V zelo živem spominu je tudi zadnja slovenska zmaga na domači tekmi, leta 1999 je bil najboljši Jure Košir.
Po tem smo bili že nezadovoljni, če Slovenca ni bilo med deseterico in naša merila so potem iz leta v leto padala, tako da smo bili včeraj celo zadovoljni, da je Matic Skube osvojil 27., Miha Kürner pa prvi dve slalomski točki kariere za 29. mesto. Če bi bila to najstnika, bi bili lahko res srečni in z velikimi pričakovanji gledali v prihodnost, ker pa je prvi star 26 let, drugi pa je še leto starejši, moramo biti realni. Sploh če zapustimo gornjesavsko dolino in se ozremo na letošnjo sezono, ki se je za fante končala že pred finalom – v Meribelu bo nastopil le Miha Hrobat, svetovni mladinski prvak v superveleslalomu.
Številke so neizprosne – lahko govorimo o slabih razmerah, pomanjkanju denarja ali težavah z opremo, ampak le 128 točk v sezoni svetovnega pokala, kolikor so jih skupaj osvojili vsi naši smučarji, je vsemu navkljub zelo zelo malo. Sploh če imamo pred očmi, da je slabo polovico točk, 53, osvojil Klemen Kosi – kot naš najboljši je na 91. mestu v skupnem seštevku. Še 41 točk je prispeval Boštjan Kline, ki je s 13. mestom na smuku v Santa Caterini poskrbel za najboljšo slovensko uvrstitev zime.
Grozljiv je pogled v obe razvrstitvi tehničnih disciplin – na osmih veleslalomih je Žan Kranjec zbral 17 točk, Matic Skube in Miha Kuerner pa po včerajšnjem slalomu na vitranški strmini na devetih tekmah skupaj 8 točk. Samo upamo lahko, da so se iz letošnje zelo težke sezone za naše alpsko smučanje kaj naučili tisti, ki bodo kmalu odločali o tem, kakšna bo podoba trenerskih štabov v prihodnje.
Težko je graditi dolgoročno zgodbo, če trenerji dobijo odpovedi že januarja in imajo potem do konca zime še odpovedni rok, če si morajo tekmovalci in tekmovalke baje sami kupovati tekmovalne drese, ker so uradni iz preslabega materiala in tako naprej. In za to pa res niso krivi smučarji in smučarke. Za ostalo pa so – za premajhno delovno vnemo, za pomanjkanje visokih ambicij in ni čudno, da potem drug drugega tolažijo in se skupaj utapljajo v povprečnosti. Ampak če si morajo priprave delno plačevati sami, potem razumem, da trenerji ne morejo uveljavljati trde roke.
Pa smo spet tam – pri odgovornih na smučarski zvezi, ki morajo poskrbeti za delovne razmere in to takšne, da omogočajo vsaj minimalni standard. Brez teh tudi 100 Massijev ne bo moglo storiti čisto nič. Je pa res, da Massijev ob neurejenih razmerah seveda ne bo – v takšni ali drugačni vlogi – niti blizu smučarske zveze.
