Rokometni selektor Veselin Vujović pravi, da bi brez sprememb slovenska reprezentanca ostala simpatična, a ne bi nikoli ničesar osvojila
Rokometni selektor Veselin Vujović pravi, da bi brez sprememb slovenska reprezentanca ostala simpatična, a ne bi nikoli ničesar osvojila
V osemdesetih je bil najboljši rokometaš na svetu, v novem tisočletju pa je postal trener, ki je do brona na svetovnem prvenstvu prvič popeljal katerikoli slovenski športni kolektiv. Veselin Vujović zase pravi, da je Jugoslovan, stoje pa ga navijači še vedno pozdravljajo tudi v Barceloni, kjer je tudi pustil svoj športni pečat.
O tem, ali ga je kdo od trenerjev, ko je bil še igralec nagovoril podobno kot je sam slovenske rokometaše v Parizu v tekmi za bron proti Hrvaški, ko je slovenskim rokometašem dejal, da naj igrajo, kot da je konec sveta:
"Mislim, da me nikoli nihče od trenerjev med minuto odmora ni tako nagovoril. Tudi ko se pogovarjam s prijatelji, nekateri so športniki nekateri niso, in ponovim vse skupaj v podobnem tonu, se naježijo in pravijo, da bi tudi oni takrat naredili vse, kar bi od njih zahteval. Očitno poznam način kako vplivati na igralce v takšnih trenutkih, da dajo od sebe več kot bi objektivno lahko."
O tem ali se v glavnem zanaša nase in koliko posluša druge:
"Seveda poslušam nasvete, a vse to mora skozi nek moj psihološki filter, da se lahko odločam da ali ne. Zase bi vendarle dejal, da sem bolj trener avtokrat, ki bolj zaupa lastnim željam in idejam."
Veselin Vujović se je vedno opredeljeval za Jugoslovana, ker so to posebni ljudje.
"Samo Jugoslovani so ljudje, svobodnih nazorov in imajo odprto srce. In precej lepše se je tako počutiti, kot biti nekakšen lokal patriot ali nekdo, ki je zaslepljen z nazori, ki so daleč od modernih in humanih in daleč od moderne družbe. Tako se počutim in vesel sem da je tako. "
Koliko so vse te njegove samozavestne napovedi premišljene ali ne?
"Ali sem človek, ki nekaj izjavi, da bi laskal ljudem in našel pot do poslušalcev ali gledalcev, ali sem človek, ki v to verjame? Če bi imel tiste motivacijske govore zato, da bi bil všeč igralcem, potem do teh govorov sploh prišli ne bi. Resnično tako mislim. Medalja v Franciji pa je prišla nepričakovano, recimo. Bogu hvala, da se je zgodila, da so fantje naredili tak korak, da so se uveljavili, da se je javnost predramila, da smo vsi zaradi tega srečni."
O tem, zakaj je naredil toliko sprememb, se odrekel izkušenejšim igralcem, za nove pa pravi, da potrebujejo čas in izkušnje.
"Nisem imel nič proti rutini in izkušnjam. Bil sem proti nekaterim navadam in načinu, na katerega so ti igralci postali rutinirani. Od prvega dne sem razmišljal, da moramo postati reprezentanca visokih in močnih, da bi lahko igrali enakovredno z najboljšimi. Če moram naštevati igralce, ki niso bili tu, lahko navedem Skubeta, Bombača, Zormana, Gajiča, vse vrhunske igralce, ki bi jih vedno želel imeti v svojih ekipah kot trener, vendar s takšno postavo smo bili obsojeni, da ostanemo simpatična reprezentanca, ki igra lepo, a nikoli ne bo ničesar osvojila. To je očitno."
